Malo denarja, malo rezultatov: Kaj se dogaja z ekipnim športom v slovenski Istri?
Šport v Sloveniji iz leta v leto nazaduje, saj so proračuni klubov vse manjši. Težko je pridobiti sponzorje, ki ob pokroviteljstvu ne dobijo nikakršnih olajšav, kot so jih na primer dobili nekoč. Športnih entuziastov, ki bi vlagali v društva, je vse manj, ni pa več niti državnih firm, ki so spodbujale razvoj športa v lokalnih okoljih. Tuji vlagatelji k lokalnim skupnostim ne prispevajo ničesar, klubi pa stežka pokrivajo stroške, ki jih prinašajo izdatki za članske ekipe, mladinske pogone, organizacijo tekem, plačilo sodnikov, prevoze na tekme, športno opremo … Zanimanja za šport je še naprej ogromno, navsezadnje so odlični rezultati športnikov in športnic velika spodbuda za vztrajanje v tovrstni dejavnosti, zato je naloga vodilnih organov ta, da zagotovijo primerne pogoje za vse udeležence.
Posebno poglavje so ekipni športi, kjer se klubi trenutno spopadajo z velikimi finančnimi težavami. Seveda so tukaj nekatere izjeme, predvsem v nogometu, kjer je prisotnih nekaj tujih vlagateljev, pa recimo košarkarska ekipa Cedevite Olimpije. V ta koš bi lahko umestili tudi odbojkarje ACH Volley ter ljubljanska rokometna kluba Slovan ter Krim, ki dobita zajetno finančno injekcijo s strani Mestne občine Ljubljana. Klavrna je podoba ekipnih športov tudi v slovenski Istri, kjer izstopa samo koprski nogometni klub. V največjem obalnem mestu se rokometaši, ki so nekoč že bili državni prvaki, letos krčevito borijo za obstanek v prvi ligi. Košarkarji so že nekaj časa v tretji ligi, medtem ko odbojkarske ekipe v mestu že dolgo ni. Vaterpolski klub je nekoč igral na mednarodni sceni, zdaj pa je v senci najboljših slovenskih ekip, medtem ko je malonogometna ekipa Bronx z nizkimi prihodki na odličnem tretjem mestu državne lestvice.
V Kopru je tudi ženska nogometna ekipa Gažona, ki je prepričljivo na zadnjem mestu prve lige, zadnje pa so tudi rokometašice Kopra, medtem ko so se odbojkarice Luke Koper letos po desetih letih uvrstile med štiri najboljše slovenske ekipe. V prvi odbojkarski ligi so sicer tudi odbojkarice Ankarana, ki so se vnovič prebile med osem najboljših slovenskih ekip.
Ekipni šport je obubožan tudi v Izoli. Nogometaši že nekaj sezon naskakujejo preboj v drugo nogometno ligo, vendar jim to nikakor ne uspe. Navijaška skupina Ribari še naprej spodbuja ekipo, ki je nekoč igrala na evropskem odru. V rokometni dvorani na Kraški je nekoč padel državni prvak Koper, ki je takrat igral med osmimi najboljšimi ekipami stare celine, trenutno pa rokometaše izpada v tretjo ligo lahko reši zgolj čudež. Rokometašice se borijo za peto mesto v sedemčlanski prvi ligi. V piranski občini članske nogometne ekipe sploh nimajo, košarkarji se borijo za obstanek v drugi ligi, medtem ko je ženska rokometna ekipa pred sezono izstopila iz drugoligaške konkurence. Skratka, podoba ekipnih športov v slovenski Istri zares ni najboljša.
Koper
Praksa v občini veleva, da športni klubi oziroma društva pred začetkom sezone predstavijo svoje programe za prihajajočo sezono, na podlagi česar občina razporedi denarna sredstva. Nedavno se je odločila zamenjati svojo politiko in bo zdaj denar, ki je bil doslej namenjen zgolj petim članskim ekipam, razporedila med mladinske selekcije vseh klubov v vseh športih (80 ekip), tako da bo za vrhunski, profesionalni nivo, prihodkov s strani občine še krepko manj. Nekaj več bodo sicer dobili klubi s članskimi ekipami v prvi ligi, a kaj ko bodo ti z manjšimi proračuni tam težko obstali.
Pa pojdimo po vrsti. Nogometašice Gažona igrajo v prvi nogometni ligi, a se s svojo konkurenco ne morejo primerjati. Vodilni Mura in Olimpija sta pravi evropski ekipi, pri katerih se igralke z nogometom lahko preživljajo. Na Gažonu ženske igrajo zastonj in izključno iz veselja do tega športa. Pokriti si ne morejo niti potnih stroškov, zato prihaja do osipa igralk, ko te ugotovijo, da tukaj ni kruha. Čeprav jim gre Mestna občina Koper velikokrat »na roko«, pa dobijo s strani Nogometne zveze Slovenije premalo za razvoj ženskega nogometa.
Košarka je med vsemi ekipnimi športi najbrž najbolj priljubljena. Razlog verjetno tiči v popularnosti Luke Dončića. Kljub temu bi to morala država bolje izkoristiti, saj uspehi klubov težko sledijo uspehom reprezentance. BC Koper je že nekaj let v tretji ligi, a mu za preboj v ligo višje vselej nekaj zmanjka. Težave so v financah, saj občina zagotavlja dvorano in le del stroškov za pokritje športnega kadra, stroške pa predstavljajo tudi prevozi na tekme, žoge, dresi, stroški tekmovanja (sodniki, prijavnina), te pa večinoma pokrivajo z vadninami mlajših selekcij. Na občini jim sicer prisluhnejo, vendar se spremeni bore malo. Višjih prihodkov se v klubu ne bi branili, kljub temu pa je strategija kluba razvoj mladih.
Rokomet je v dvorano Bonifika vselej privabljal množice, posebej v zlatih časih Cimosa. V letošnji sezoni je klub tri kroge pred koncem še naprej v borbi za obstanek. Zavarovalnica Sava je sredstva, ki jih nameni rokometu, zmanjšala za polovico. Ostali sponzorji tudi niso radodarni in to je privedlo do slabe sezone. Domači igralci igrajo za drobiž, medtem ko nekateri tujci ne upravičujejo realnih pričakovanj, ki so jih imeli do njih. Rokometno društvo Koper je zaradi majhnih prihodkov s strani občine nedavno celo ustvarilo svojo B ekipo v Ankaranu, da je lahko nekaj sredstev prejelo tudi s strani ankaranske občine, pa čeprav jim primanjkuje rokometašev in je že prva ekipa rezultatsko skromna. Če se ne bo kaj spremenilo, bo Koper tako še naprej oddaljen od najvišjih mest, saj imajo že ekipe s sredine lestvice višje proračune kot koprsko društvo.
Včasih je bila močen sponzor Banka Koper, zdaj pa v slovenski Istri v šport vlaga samo še Luka Koper, vendar je tudi njen vložek vsako leto manjši. Koprski vaterpolski klub bi moral biti že zaradi bližine morja vodilni slovenski klub, pa temu ni tako. Nekoč je igral v Jadranski ligi, danes pa je v 6-članski prvi slovenski ligi na drugi polovici razpredelnice. S strani občine prejme določena sredstva (za člansko ekipo, za fitnes, za bazen), če pa klub porabi več, mora s pomočjo subvencije plačati razliko. Vaterpolo je najcenejši ekipni šport, tako da za uspeh v slovenski ligi zadostuje od 50.000 do 70.000 evrov letno, medtem ko je za nastopanje v Jadranski ligi potrebnih okrog 200.000 evrov. Največje težave je imel klub v času covid-19, ko se je število trenirajočih otrok iz 200 zmanjšalo na 40, saj so bili treningi omejeni, pa tudi treniralo se je v notranjem bazenu, kamor otroci poleti ne želijo zahajati. Še vedno največji vir prihodkov predstavljajo vadnine ter nekateri starši, ki pripeljejo v klub sponzorje, a ta rešitev je kratkotrajna, saj otroci kasneje nehajo trenirati.
Moške odbojke v Kopru že dolgo ni, je pa v vzponu ženska ekipa. Odbojkarice Luke Koper so se po desetih letih uvrstile med štiri najboljše, a jim do najboljših ekip, ki igrajo tudi na evropskih tekmovanjih, manjka še vsaj enkrat toliko denarja. V Kopru igra prvo odbojkarsko ligo tudi OK Ankaran, ki se je letos zopet uvrstil med osem najboljših ekip. V klubu so zadovoljni z letošnjo sezono, zadovoljni pa so tudi z ankaransko občino, ki jim nameni okoli 60 odstotkov vseh virov sredstev. V članski ekipi igrajo pretežno domače igralke, sezono pa so izpeljali zelo gospodarno in brez izgube. V njihovi občini razen Adrie ni večje gospodarske družbe, pa še ta ne podpira nobenega športnega društva. Posledično tudi oni dobijo največ denarja s strani Luke Koper ter Alpacem beton d. o. o. »Včasih je bilo denarja več, če ne drugega, smo dobili vsaj za srečelov ali nagrade za turnirje,« je še dodal predsednik kluba Bojan Cerovac.
Edini klub, ki ga Luka Koper ne financira, je malonogometni klub Bronx. Škofjoti so letos igrali v finalu pokala. Trenutno so na tretjem mestu državnega prvenstva, čeprav v primerjavi z dvema najboljšima ekipama Vrhniko in Dobovcem zaradi pomanjkanja prostih terminov trenirajo zgolj trikrat na teden. Proračun celotnega kluba je 150.000 evrov na leto, medtem ko imata omenjena kluba toliko denarja samo za člansko ekipo, ki je obogatena s tujci ter najboljšimi slovenskimi nogometaši, tudi primorskimi. V mlajših selekcijah redno osvajajo državne naslove, a se igralci potem odločijo za odhod v boljše sredine, bodisi čez mejo v Italijo bodisi po Sloveniji.
MOK ob vsem tem pravi: »V preteklih letih se je struktura članskih ekip spreminjala na način, da je vanje vključenih vedno manj športnikov iz Mestne občine Koper. Tudi zato smo se odločili, da sredstva iz naslova sofinanciranja kakovostnega športa – članske ekipe, ki nastopajo v prvi ligi z možnostjo osvojitve naslova državnega prvaka – prerazporedimo v programe otrok in mladine, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport. Mestna občina Koper za vrhunski in kakovostni šport letno namenja približno 150.000 evrov. Lani smo za vrhunski šport namenili približno 40.000 evrov in 110.000 evrov za kakovostni šport. Poleg tega Mestna občina Koper vsako leto prek javnega razpisa sofinancira športne programe v občini. V zadnjih treh letih je med športna društva in klube razdelila med 680.000 in 720.000 evrov, letos je sredstva še povečala na 744.000 evrov. Vsako leto so sredstva prejemali FC Koper, Nogometni klub Dekani, Odbojkarski klub Koper, KD Basketball klub Koper, Klub malega nogometa Bronx Škofije, Rokometno društvo Koper in drugi. Športna društva skladno s prijavljenim programom in pogoji ter merili javnega razpisa pridobijo še urno pravico uporabe športnih objektov Javnega zavoda za šport. Primer 1: Plavalni klub Koper je lani poleg 17.000 evrov prejel tudi pravico uporabe športnih objektov zavoda v vrednosti 23.250 evrov. Primer 2: FC Koper je lani poleg 94.866 evrov prejel tudi pravico uporabe športnih objektov zavoda za vse svoje kategorije v vrednosti skoraj 300.000 evrov. Slovenija je na zadnjih Olimpijskih igrah v Parizu dosegla dve zlati in eno srebrno medaljo, dve od teh – zlato in srebro – sta dosegla Koprčana, Andreja Leški in Toni Vodišek, blizu medalje pa so bili tudi rokometaši Dean Bombač, Aleks Vlah in Staš Slatinek Jovičić, tako da lahko uspešnost vrhunskega športa v preteklem obdobju ocenimo kot zgodovinsko.«
Izola
Izolski nogometni klub je v preteklosti igral pomembno vlogo, saj je nekoč igral na evropskih tekmovanjih. Od večjih uspehov so ostali le še spomini, saj je tamkajšnji klub že predolgo v tretji ligi. Občina je lani za mlajše selekcije in uporabo igrišč klubu namenila 36.000 evrov, medtem ko prevozov, opreme in ostalega ni financirala. Članska ekipa je financirana s strani sponzorjev, predstavlja pa strošek v višini 100.000 letno. Po besedah predsednika kluba Damjana Pucerja je sodelovanje z občino zelo slabo, saj jim država ne pomaga, posledično se jim ne splača vlagati v športna društva. Največjo težavo v klubu sicer povzroča malo število igralnih površin, saj se je število otrok v zadnjem obdobju dvignilo iz 80 na 300.
Med priljubljenimi izolskimi športi je tudi rokomet, ki je zaradi primanjkljaja denarja v zadnjih letih obubožal. Moška ekipa bo letos izpadla v tretjo ligo, ženska se še drži v prvi ligi. »Občina nam pokrije četrtino proračuna. Podjetja in občinske službe bi morale za šport bolj poskrbeti, v nasprotnem primeru se nam ne piše dobro. Pri ženskah bi nam za vrh zadoščalo še okrog 30.000-40.000 evrov, a to za sabo prinese nastope na evropskih tekmovanjih, kjer te dve tekmi staneta 20.000 evrov, od tega pa nič nimaš. Pri moških je prva liga znanstvena fantastika, saj bi potrebovali okrog 200.000-300.000 evrov, saj klubi po Sloveniji veliko vlagajo,« je trenutno stanje pokomentiral Borut Hren, predsednik moškega in ženskega kluba.
Piran
V nogometnem klubu Portorož Piran letos praznujejo 100. obletnico. Članske ekipe trenutno nimajo, so pa zadovoljni s številom otrok v mladinskih kategorijah. Tudi s sodelovanjem z občino so zadovoljni, saj jim ta zagotovi ustrezno opremo in nogometne površine. Precej drugače je v košarkarskemu klubu, kjer smo se pogovarjali s trenerjem članske ekipe, ki se letos bori za obstanek v drugi ligi. Denis Nusdorfer je tako strnil svoje razmišljanje: »Zakonodaja ne dopušča ugodnega financiranja slovenskega športa s strani lokalnega gospodarstva, nimamo pa velikih podjetij, ki bi vlagala v šport. Zaradi manjših sredstev najboljši trenerji zapuščajo košarko, ni jasnih strategij in ciljev, saj se klubi preživljajo iz leta v leto. Občina nam pokrije prevoze mladinskih kategorij, česar drugje niso vajeni. Lani je za naše programe namenila tudi 27.000 evrov, kar je še vedno za nekaj deset tisoč evrov premalo glede na vse stroške. Veliko košarkarjev izgubimo zaradi pomanjkanja financ v članski ekipi, saj se razumljivo raje odločijo za službo in obiskovanje fitnesa, kot pa igranje za 200 do 300 evrov na mesec, se pravi samo za kritje potnih stroškov. Poleg tega moraš trenirati vsak dan, med vikendom pa še igrati tekme. Sami namenimo 60.000 evrov za člansko ekipo, torej za strokovni štab, za potne stroške in za namestitev študentov, ki tu trenirajo. Za prvo ligo potrebuješ nekje 150.000 evrov. V prvi ligi si tudi ne moreš privoščiti tega, da se na tekme voziš z avti, kot to mi počnemo, poleg tega pa vozimo jaz, predsednik ter fotograf.«
Šport je na najvišji ravni že zdavnaj prerasel v pomembno gospodarsko dejavnost, prav zato je za dobre rezultate članskih ekip predvsem v kolektivnih športih pomembna vključenost ali pa naklonjenost gospodarstva.
Andraž Velkavrh
