Lokalne legende: Vesna Madruša – Miss Dolce, podjetnica

Na Kidričevi ulici v Kopru mimoidoče že nekaj mesecev v svojo notranjost vabi trgovina s pripomočki za peko. Za pultom, nad katerim se bohoti napis Miss Dolce, stoji njena lastnica, modrooka Vesna Madruša, ki vsakega obiskovalca sprejme s toplim nasmehom. V nove prostore se je preselila maja lani, potem ko je na Markovcu, kjer je svojo prvo trgovino odprla leta 2016, prostor postal pretesen za vse sladke ideje, ki jih prinaša njeno delo.

Vesna ni le podjetnica, temveč ženska z življenjsko zgodbo, ki bi jo lahko opisali kot mozaik vztrajnosti, topline, ljubezni in poguma. Rodila se je v stari koprski porodnišnici in otroštvo preživela v Olmu, kjer so dnevi minevali med igro v parku. »Bili smo zelo kreativni otroci. Iz škatlic smo delali pohištvo, igrali smo se trgovino in z barbikami. Uporabljali smo tisto, kar smo imeli. Če pa smo pili še malinovec, je bila to že prava fešta,« se danes spominja z nasmehom na obrazu. Otroštvo pa je pospremila tudi bolečina. Pri desetih letih je izgubila očeta, ob čemer še danes dobi solzne oči. »To me je zelo zaznamovalo. A mama je bila trdna, znala je poskrbeti za vse. Imeli smo skromno, a pristno življenje. Ne zdi se mi, da mi je kaj manjkalo.« 

Že kot deklico jo je privlačil svet trgovin. »Ko smo šli v trgovino, sem morala vsak izdelek prijeti, ga pogledati in ga vrniti nazaj. Vse to me je od nekdaj fasciniralo.« Ni presenetljivo, da je izbrala srednjo trgovsko, nato pa je dokončala še poslovodsko šolo. Kasneje se je vpisala še na višjo komercialno šolo ter na podjetništvo.

Najstniška leta so bila zanjo obdobje iskanja, a nikoli ni prestopila meja. »Bila sem svojeglava, a sem vedela, kaj je prav in kaj ni. Nisem želela prizadeti mame.« V prvem letniku srednje šole je imela dve negativni oceni – »dva šusa«, kot pravi sama – a je vedela, da ju mora popraviti. »Ko sem prišla domov, mi mama ni nič rekla. Samo pogledala me je, jaz pa sem takoj vedela, kaj moram narediti.« 

Prvo resno delo je Vesna dobila kot prodajalka, nato pa je napredovala do poslovodje v znani trgovski verigi Noč in dan. »To je bil res lepo zastavljen projekt – mini market, zraven hitra hrana. Pekli smo najboljše burgerje na Obali!« Kasneje je deset let delala kot potnica za podjetje Tobačni grosist in skrbela za police velikih trgovcev.

A ves čas je Vesna v sebi nosila nekaj več. Strast do peke. »Vedno sem rada pekla, ustvarjala. Delala sem s sladkorno maso, ki je takrat ni bilo lahko dobiti. Včasih sem jo morala pripraviti kar doma, s sladkorjem v prahu in glicerinom, ki sem ga dobila v lekarni. Ko sem vprašala, če je jedilen, so me gledali začudeno.« Najprej je pekla torte za bližnje, potem je vzpostavila spletno stran, kjer je ponujala pripomočke za peko. Povpraševanje je raslo in odločila se je za fizično trgovino na Markovcu. »Ni šlo hitro, bilo je veliko izzivov, a s podporo družine sem vztrajala. Vsi so pomagali po svoje.« Tudi ime Miss Dolce ima prav posebno zgodbo. »Mama mi je na predpasnik zašila rjav našitek od starih kavbojk, kjer je pisalo Miss Dolce. Rekla sem, da bom nekoč tako poimenovala svojo trgovino.«

Miss Dolce je danes več kot trgovina. Je prostor, kjer se spletajo prijateljstva. »Vesela sem, ko mi stranke pokažejo, kaj so ustvarile, in ko mi povedo, kaj so uspele narediti s pomočjo mojega nasveta. Takšni trenutki mi dajo voljo za naprej, tudi ko je težko.« Skozi leta je prostor na Markovcu postal premajhen. Nov prostor je iskala več let. »Bližina garažne hiše je pretehtala. Danes sem vesela, srečna in izpopolnjena.« 

Pri vsakem večjem koraku je Vesna čutila moč družine. »Ko sem praznovala 50 let, sem si zaželela, da bi sedeli na paletah. Ko sem jih začela nositi v garažo, so vsi pomagali. Cela družina se je znašla v garaži in brusila palete. Razvilo se je pravo druženje in to je moj najljubši spomin s praznovanja.« Z možem Elvisom ju druži posebna zgodba. Spoznala sta se že v osnovni šoli, ko jo je kot fant pospremil iz Prisoj do Olma. »Takrat mi je rekel, da bom nekoč njegova žena in da bova imela otroke. Ustrašila sem se in rekla, da greva vsak svojo pot.« Pet let sta bila narazen, vsak s svojimi zgodbami. Nato pa se je nekega dne zgodilo, da sta spet združila poti: »Bila sem v Olmu, on pa se je pripeljal mimo in mi potrobil. Povabil me je na pijačo in ljubezen se je ponovno prebudila.« Od takrat sta skupaj že 27 let in sta starša treh otrok: Katje, Mateja in Andreja. Vesna je že kot deklica čutila, kam jo bo vodila pot. »Mama me je enkrat vprašala, zakaj tako pogosto gledam proti blokom v Prisojah. Rekla sem: tam živi moj mož.«

V prostem času rada ustvarja, a ko si podjetnik, je časa vedno premalo, pravi. »Pred leti sem ustvarjala s kamni. Obožujem naravo, rada bi več vrtnarila, a vrt zahteva vsakodnevno nego. To načrtujem za čas penzije.« Posebno mesto zanjo ima tudi morje. »Ko so otroci trenirali kajak, sem včasih tudi sama veslala po mirnem morju v Sveti Katarini. To me je pomirjalo in pogrešam ta občutek,« je dejala ter mi zaupala še, da je bila nekaj časa kajakaška sodnica za mirne vode. 

Seveda Miss Dolce mora izdati, katera je njena najljubša sladica. Vzdihne in oči ji ponovno napolnijo solze, saj jo vprašanje vrne v čas otroštva. »Palačinke. Najraje z marmelado, včasih z nutello, kot otrok pa samo s sladkorjem. Moj oče je bil specialist za palačinke. Vedno je poskrbel, da je bil na mizi krožnik palačink s sladkorjem.« 

Danes je Vesna Madruša obraz in srce Miss Dolce. Hkrati je mama, žena, prijateljica, povezovalni člen družine in skupnosti. Njena zgodba dokazuje, da se z voljo, delom in podporo bližnjih lahko uresničijo tudi tiste sanje, ki so se začele s preprostim predpasnikom z našitkom.

Ana Zupan