Lokalne legende »Umetnost je pot iskanja poguma, da izpostaviš samega sebe« – Tatjana Jercog

Tatjana Jercog, izjemna pianistka in mentorica, ki prihaja iz občine Dolina pri Trstu, v sebi združuje strast do glasbe, natančnost umetniškega ustvarjanja ter globoko zavedanje o pomembnosti glasbene kulture v širšem družbenem kontekstu. Njena glasbena pot je bila polna presenečenj, izzivov in odločitev, ki so jo oblikovale v osebo, ki danes deli svojo strast do glasbe z drugimi.

Tatjanina glasbena pot se je začela že pri sedmih letih starosti, ko se je lotila igranja klavirja, ki ga je izbrala, ker v glasbeni šoli ni bilo veliko drugih možnosti izbire inštrumenta. Izobraževala se je na Glasbeni matici v Trstu, kjer je pridobila temeljno izobrazbo, nato pa študirala na tržaškem konservatoriju. Izpopolnjevala se je tudi v Veroni in Parizu, kjer je študirala na dveh konservatorijih, najprej na Evropskem, nato pa še na Ruskem. Da si je lahko privoščila študij, je poučevala v Glasbeni matici. 

V Pariz se je enkrat na mesec vozila z nočnim vlakom in nato par dni intenzivno vadila s svojim mentorjem, profesorjem Igorjem Lazkom. Medtem je morala naštudirati ves program, ki ji ga je naložil. Sporazumevala sta se v francoščini in srbohrvaščini. Vseeno je našla čas za odkrivanje skritih kotičkov mesta ljubezni. »Profesor je bil človek širokih pogledov in spodbujal me je, da sem obiskovala tudi razstave, kino, muzeje. Po vsaki uri mi je namignil, kaj naj si tistikrat ogledam,« je dejala in poudarila razgibanost pariških ulic. »Presenetilo me je, kaj vse sem lahko našla v enem mestu. Najprej se ti zdi, da si v Bronxu, v drugem delu pa se znajdeš v bogati četrti.« 

Zaradi intenzivnosti študija, poučevanja v domačem kraju in nočnih voženj ni zares imela tipičnega študentskega življenja. Včasih so ji ponagajali tudi vlaki, ki so radi zamujali ali pa so delavci pri železnicah stavkali. Vseeno so ji potovanja ostala v lepem spominu, saj si je z njimi razširila svoje znanje o literaturi, ves čas je kupovala knjige z mehkimi platnicami po en evro. Najbolj pa se spomni gospoda, ki ga je nekoč srečala na vlaku. Bil je sezonski delavec in odhajal je na delo pobirat jabolka. »Jaz sem se že od otroštva počutila malo krivo, da imam tako srečo v življenju, da nisem lačna, da si lahko privoščim študij in podobno. Gospod je bil začuden, kako se lahko počutim srečno, če moram vaditi po osem ur na dan! On da raje pobira jabolka. To me je naučilo, da ima vsak svojo pot. Najbolj iskreni smo, če sledimo svojim strastem in se ne ukvarjamo s tem, kaj si drugi mislijo o nas.«

Njena glasbena pot je sicer zavila na čisto drugo tirnico, kakor si je predstavljala. »Če stopiš na glasbeno pot, pričakuješ, da boš živel večinoma od poučevanja. Jaz sem sicer hotela tudi igrati,« je priznala, ampak je spoznala, da tudi če slediš svoji strasti, se ta ne prikaže vedno v obliki, ki jo pričakuješ. 

Tatjana je danes predsednica Društva prijateljev glasbe, poučuje v Glasbeni šoli Koper, kjer je tudi pomočnica ravnatelja, organizira pa tudi Bienale sodobne glasbe Koper. »Spoznala sem, da sem vseeno izpolnjena, saj z drugimi delim svojo strast do glasbe in drugim glasbenikom pomagam, da jo izkažejo tudi sami.«

Kot solistka je najpomembnejšo izkušnjo doživela z izdajo zgoščenke leta 2002, ko je prejela nagrado glasbene revije Piano News. Kljub temu da se je kot otrok spopadala s kompleksom, da nima popolnega posluha, se je skozi leta naučila razvijati to sposobnost, tako za sam instrument kot za druge glasbenike. Kot članica ženskega klavirskega kvarteta Phoenix, v katerem so se združile nekdanje učenke Glasbene matice, je spoznala, da prava moč ni le v tem, da slediš lastnemu umetniškemu izrazu, temveč da znaš prisluhniti tudi drugim. »Kljub temu da smo si različne po značaju, smo svoje osebnosti uspele prilagoditi druga drugi. S tem je prišlo tudi življenjsko spoznanje, da ni nujno, da se v družbi odrečeš samemu sebi. Ko prisluhneš drugemu, postaneš še močnejši.«

Najtežja skladba, ki jo je igrala, je Beethovnova Sonata. 29, Opus 106 (»Hammerklavier«), ki traja 45 minut in ima štiri stavke. Skladbo se je morala naučiti na pamet, odigrala pa jo je v sklopu koncerta, kjer je imela še dodatnih 45 minut repertoarja. »Ko sem se to skladbo naučila in odigrala, sem začutila veliko zadoščenje. Še danes jo doživljam kot osvojeno trofejo.« Od nekdaj jo je bilo strah, da bi skladbe pozabila, kar se ji je na nastopih že kdaj zgodilo, a se je vedno znašla. »Velik premik moraš narediti v sebi, da sprejmeš svoje napake in svojo zmotljivost. V umetnosti je nasploh pomembno, da sprejmemo sebe v celoti, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Le tako smo lahko iskreni in avtentični, kar pa nas naredi drugačne od drugih. Umetnost je pot iskanja poguma, da izpostaviš samega sebe,« je zaključila misel. 

Če je klavir njena »odkrita« ljubezen, pa ima tudi skrito. To je violina, ki jo obožuje, pravi. »Želela sem si jo igrati kot otrok in bila malo zavistna, ko so šli mimo mene sošolci s kovčki. Super se mi je zdelo, da lahko inštrument nosiš kar s seboj,« je priznala. Na »stara leta«, kakor pravi, se je nato le lotila igranja violine in zaključila šest razredov osnovne šole violine v Glasbeni šoli Koper. Za druge hobije pa nima časa. Priznala je tudi, da ne zna kuhati, a se zaveda, da jo to, kar počne, predstavlja najbolj iskreno. Za prihodnost bi si želela še naprej doprinašati k družbi s pomočjo glasbe, za katero verjame, da bi lahko pripomogla, da bi se razvili v nesovražno družbo, ki spoštuje sočloveka ter se veseli njegovih uspehov.

Ana Zupan