Lokalne legende: »Ljudje v stiski naj se obrnejo na glasbo in umetnost« -Monika B. Biba

Na prvi pogled se zdi kot nekdo, ki bi te z eno besedo sezul. A bolj kot jo poslušaš, bolj razumeš – Biba ni enoplastna, je deklica betona, ki je zrasla brez vrta, a si je v sebi vseeno zasadila gozd. Pri koreninah ima punk, ob reki posluša tišino, v nahrbtniku pa nosi zgodbe, ki bi jih kdo drug komaj prenašal, in vendar jih ona deli kot darila. 

Monika B. Biba, ki se nerada identificira s svojim priimkom, nadimek pa ji je dala nona, je bila rojena v mestu Hannover v Nemčiji. Pri sedmih mesecih jo je mama polila z vrelo kavo. Ker so zakoni tam bolj ostri, je sledila grožnja z odvzemom, a mama je vzela stvari v svoje roke in jo odpeljala v Srbijo k noni. Tam se je razvila njena ljubezen do glasbe, ki jo opaziš že ob pogledu nanjo. Na levi dlani ima majhno tetovažo violinskega ključa, za vratom pa nosi oranžno trzalico, ki jo v trenutkih tesnobe menca med prsti. »Nona mi je zabičala, da pravi ljubitelj glasbe da vsaki zvrsti par minut možnosti. Če te plata ne prepriča, je to fer, a treba ji je dati možnost.« 

Kot ljubiteljica punka vseeno prisluhne tudi klasični glasbi, šansonom, jazzu, afriški glasbi, ex-Yu rocku in še čemu. »Brez slušalk ne grem nikamor,« resno pove. Njen nono je imel zbirko tisoč plošč, a po njegovi smrti ni dobila niti ene. V Srbiji je Biba ostala do sedmega leta, nato pa jo je mama odpeljala v Slovenijo. »Po veroizpovedi sem žabarka,« se je pošalila, a otroško-najstniško obdobje v Ljubljani ni bilo preveč smešno. Najbolj se je našla v šoli, kjer je bila odlična pri vseh predmetih, še posebej pri slovenščini, kjer je pisala najboljše spise. Težave ji je delala le matematika, kjer ji je učiteljica v petem razredu poklonila zadostno oceno, pod pogojem, da bo v naslednjem šolskem letu ocena vsaj tri – kar je Biba tudi izpolnila. 

Na dvanajsti rojstni dan jo je doma pričakala škatla. »Pri nas nismo nikoli praznovali, zato sem bila presenečena, da me čaka darilo.« V škatli so bile spakirane njene stvari. Mati jo je namreč poslala v vzgojni zavod, čeprav nikoli ni bila problematična. Ko pa je preveč postalo preveč, je začela udarjati nazaj. Ne v prenesenem pomenu – dobesedno. Pri sedemnajstih je s prijateljico iz Višnje Gore pobegnila na Obalo, saj sta se odločili, da bosta čez vikend žurali. V lokalu v Kopru sta pili svoji pijači, ko je vstopil »tipček« Rudi, s katerim se je zapletla v pogovor in nato z njim preživela oba dneva. Zatem ji je pisal vsak dan. »Rudi je bil prvi odrasel človek, ki je bil do mene ljubezniv. K njemu sem začela hoditi vsakič, ko smo imeli možnost izhoda iz zavoda.« Zaradi njega se je leta 1989 preselila v Koper in zanosila, dvakrat. Leta 2009 je po bolezni umrl. »Vsakič po novem letu me zaradi tega zadane velika depra,« pravi, medtem ko ji po licu spolzi solza in čuti se, da je bila njuna ljubezen močna. »Če me sedaj kdo osvaja, imam občutek, kot da ga varam,« prizna. To je bil zanjo hud udarec, ki jo je skoraj stal življenja. »O mentalnem zdravju nihče ne govori, saj vključuje bolečino. A je treba govoriti o tem. Ob smrti moža sem stiskala zadnje atome moči, saj sta otroka še odraščala. Ko pa sta malce odrasla, je to popustilo in leta 2016 sem naredila poskus samomora. Seveda neuspel, ker mi nič v življenju ne uspe,« je to informacijo omilila s humorjem. Rešila jo je prijateljica, nato pa so jo za tri mesece odpeljali v Idrijo. Od takrat jo pokonci držijo glasba, umetnost in prijatelji. »Moja opora so Kombinatke [pevke Ženskega pevskega zbora Kombinat, op. a.]. Za menoj stoji 30 najboljših bab! Zaradi njih sem se spustila v 45 metrov globok rudnik, kjer so imele nastop, kljub temu, da imam težave z nogo in z astmo. Po poti nazaj me je moja najboljša prijateljica Žanin držala za roko, za njo pa so bile še ostale pevke, ki so mi pele.« V pomoč so ji tudi živali in narava. »Včasih vidim drevo in se naslonim nanj ali ga objamem. Ob rekah pa bi lahko sedela tri ure v tišini,« pove. 

Doma rada nabije glasbo in pleše. Njena soseda je na srečo glasbenica Anuša, zato jo razume. Biba se je našla tudi v umetnosti – izvaja t. i. pouring tehniko, kjer po platnu preliva barve. Svoja dela je predstavila na dveh javnih razstavah. Obožuje pa še kuhanje. »Rudi je bil gurman in na nek način sem se čutila dolžna, da ga počastim z dobro kuho. Te me je naučila nona, ki sem ji pomagala v kuhinji, medtem ko mi je razlagala postopek.« Ne je mesa, a je po nedavnem obisku Srbije po 37 letih jedla čevapčiče. Vseeno ima raje vegetarijanske jedi, če pa ne bi bila zaljubljena v sir in jajca, bi bila najraje veganka. 

Biba je zelo aktivna tudi v prostovoljskih vodah. Na tem področju ima za seboj kar nekaj projektov in sodelovanj, recimo pri Društvu Želva v Ljubljani, pri Rdečem križu, na Debelem rtiču, Klubu študentov občine Koper, radiu NOR, kjer je izvajala intervjuje z glasbeniki in umetniki v svoji oddaji Biva Voce. Bila je soustanoviteljica in kasneje tudi vodja prve stanovanjske skupnosti za odvisnike od prepovedanih drog in alkohola v Sloveniji »Morje« ter soustanoviteljica in vodja prvega dnevnega centra za brezdomne in socialno ogrožene osebe v Kopru »DBI«. Od leta 2007 do 2019 je pisala za časopis Kralji ulice v mesečni kolumni »Sol in Koper«. Zdaj sanja o delu z mladimi, saj jih obožuje in verjame vanje. Do njih čuti dolžnost, da jim odpre svet, ki sega onstran poročil in TikToka. »Najboljša pa sem v prodajanju mercha [izdelkov, potiskanih z motivi in slogani glasbenikov in glasbenih skupin, op. a.].« To je počela po mnogih festivalih in koncertih ter tako uspela slišati ogromno zasedb. »Moj najljubši bend v živo je NoAir. So uigrani in tehnično natančni, glej, kar kocine mi grejo pokonci,« pokaže na svojo roko. Ker ima izučeno uho, ji bendi velikokrat pošljejo matrice novih skladb. »Vsi rečejo, da je muzika lajf, a meni je to dobesedno.« 

In kaj jo v »lajfu« še čaka v prihodnje? »Preživeti,« odgovori. 

Ana Zupan