Lokalne legende: »Cepo bo vedno ostal Cepo!« – Bojan Cepovič, gostinec

»Kaj si živčen?« je fraza, ki jo je Bojan Cepovič neštetokrat izrekel svojim prijateljem, gostinskim sodelavcem in nekdanjim nogometnim soigralcem in na račun katere se še danes skupaj pošalijo.

Koprčan se svojega otroštva spominja predvsem po lovljenju žoge po semedelskih ulicah, kjer je odrasel. Sprva se je skupaj s prijateljem vpisal na rokomet, potem pa sta se v prvem letniku srednje šole priključila koprskemu nogometnemu klubu. Nogomet je bil od nekdaj Bojanov najljubši šport, a ga pred tem ni treniral, ker je imel težave zaradi meningitisa. Aktivno je nogomet treniral do 25. leta, večkrat je bil državni prvak, igral pa je tudi na znameniti nogometni tekmi Kopra z Bačko v kvalifikacijah za drugo jugoslovansko ligo.

Dobro se spominja sodelovanja s trenerjem Milanom Miklavičem, ki je v ta šport uvedel številne novosti, od ogrevanja v paru do visoke obrambne postavitve mož na moža ter tudi vključevanja bočnih branilcev v napadalno polovico. Tu je najbolj pridobil Bojan, ki je bil desni bočni branilec, kot je bil tudi njegov vzornik Eric Gerets, ki je med drugim eno sezono igral pri italijanskem Milanu, katerega velik navijač je tokratna lokalna legenda: »Sem velik navijač Kopra, Hajduka in Milana. Prav slednji mi je bil postavljen v zibelko in večkrat se odpravim na njihove tekme.« Čeprav je z aktivnim igranjem prenehal že zgodaj, ostaja še naprej nogometni navdušenec, saj redno spremlja vse dogajanje, doma pa mora biti vedno prižgana televizija, na njej pa izbran športni program. Dolga leta je bil tudi član veteranske ekipe, a v njej že tri leta, odkar čuti bolečine v kolku, ne sodeluje več.

Po športni karieri se je »Cepo«, kakor ga kličejo znanci, preusmeril v gostinstvo. Čeprav je končal pomorsko srednjo šolo, se je odpravil v Opatijo na gostinski tečaj. »V času Jugoslavije so bili razpisani tečaji z namenom vrnitve številnih domačinov, da bi ti potem doma odpirali gostinske dejavnosti. Zanimalo me je gostinstvo, saj sem bil rad med ljudmi. Mojo poštenost in spoštovanje do njih še dandanes začutijo,« je razlog za odhod v gostinstvo podal sogovornik.

Leta 1990 je kot natakar brez izkušenj svojo pot začel v Rampinu, kjer se je pridno učil. To je bilo obdobje, v katerem je Semedelčan najbolj užival, saj so bile razmere drugačne in so delavci radi prihajali v službo, saj »ni bilo vse usmerjeno v materialne stvari«. Kasneje je Rampin zamenjal za Istranko, dokončno pa se je uveljavil v Oljki Vanganel, kjer bodo prihodnje leto praznovali okroglo 30. obletnico. Tu se je začel zanimati za kulinariko, bral je knjige, gledal videoposnetke, delo s strankami pa mu tako ali tako nikoli ni delalo preglavic.

Najbolj ga razveseli, ko se stranke vrnejo. Vedno je stremel k ponudbi lokalnih ter sezonskih jedi, skupaj z gostilno pa je poznan predvsem po ombolu v testu, ki si ga je izmislil pred 28 leti. Na začetku poti so se namreč odločili za dvig ponudbe na višji nivo: »Vedno sem želel, da ponudimo nekaj, česar drugje nimajo. Z zelo sposobno ekipo smo se ujeli in s skupnimi močmi naredili velik korak. Bil sem skeptičen, a zdaj vidim, da smo imeli prav. Ključ do uspeha je dober tim, medsebojno spoštovanje in trdo delo.« Najtežji trenutek je predstavljalo obdobje covida, ko so morali številnim delavcem znižati plačo oziroma se jim celo odreči. Sicer pa pravi, da stroški iz leta v leto rastejo, tako da je pri določenih stvareh težko doseči finančni uspeh.

Cepovič je znan tudi po svoji dobrosrčnosti in nasmejanosti. »Dober gostinec mora ljubiti svoj posel, če ga ne, mu je težko. Nekoč sem bil v službi po dvanajst, šestnajst ur. Bil sem natakar, popoldne sem pekel pice, zvečer sem zabaval ljudi in tako so me vzljubili, rezultati pa se kažejo še danes,« je sklenil Bojan, ki se z januarjem odpravlja v pokoj. Da bi gostilno prevzel nekdo, ki ni del njegove družine, se ni bati, saj so tam zaposleni tudi sin, hčerka in zet.

Pravi, da se mora zdaj posvetiti ženi, za katero je dejal, da odlično kuha. Obožuje vso hrano, še posebej pa rižote, testenine in mineštre. V prostem času se poleg spremljanja športa, kolesarjenja in smučanja ukvarja tudi z vnukinjo, v preteklosti pa je utrujenost odpravljal s tekom. Pogovor je zaključil s smehom in pozdravom vsem, ki ga poznajo, pri čemer je dodal: »Cepo ma vas rad!« ter »Cepo bo vedno ostal Cepo«.

Andraž Velkavrh