Lokalne legende: Barbara Barać, zborovska dirigentka

Barbara Barać je 29-letna dirigentka, pevka, učiteljica in večna učenka, doma iz Izole. Odraščala je v Šaredu, v družbi dveh starejših bratov. Onadva sta ji skrivala igrače, ona pa njima domače naloge. Družinsko ozadje? Pravi mediteranski mozaik: oče je iz Splita, mati iz Sinja. Oče je bil kapitan na dolge plovbe, mama pa poliglotka, ki je znala govoriti francoščino, nemščino, španščino. Kot pravi Barbara v smehu: »Hello, come stai danas?« je bil pri njih doma čisto običajen stavek. Govoriti je začela šele v četrtem letu starosti, ko so logopedi ugotovili, da deklica ne molči, ker bi imela težave, temveč ker preprosto ne ve, v katerem jeziku naj se izrazi. 

Glasba je bila v družini stalna spremljevalka. Mama je vrtela Parni Valjak, bratje so poslušali Eminema in AC/DC. Tako se je navadila poslušati vse od popa, rocka, metala, rapa, balkanske glasbe in še kakšne zvrsti. V glasbeni šoli se je učila klavirja, a se ji je že kot majhni deklici najbolj zasidralo petje v zborih.

Svojo prihodnost je začela oblikovati že pred koncem osnovne šole. V devetem razredu je v enem letu opravila dve leti višje glasbene šole, da je lahko vstopila na umetniško gimnazijo. Na glasbeni smeri je našla svojo prvo pravo skupnost. »Bila sem med svojimi ljudmi, na gimnazijo imam lepe spomine.« Nato se je želela vpisati na Akademijo za glasbo v Ljubljani, na smer zborovsko dirigiranje. A kljub temu, da je sprejemne izpite naredila, se prvo leto ni mogla vpisati na študij, saj ni naredila mature. Pri predmetu slovenščina ji je malo manjkalo, da bi jo pogojno opravila. V roku 24 ur je morala oddati pritožbo, a ko sta se s prijateljem vozila na pošto, sta imela prometno nesrečo in do pošte nista nikoli prišla. Zato je bila primorana eno leto pavzirati, nato pa ponovno opraviti sprejemne izpite. Leta 2016 je tako končno postala študentka zborovskega dirigiranja in to celo prva z Obale, ki je študirala to novejšo študijsko smer. Ves čas študija se je Barbara preživljala sama in opravljala tudi službo čistilke, delala je v pekarni, karkoli, da bi preživela. Po pandemiji se je vrnila z novim zanosom – prepevala, dirigirala, asistirala, prevzemala zbore. 

Sedaj že nekaj časa vodi Zbor Giuseppe Tartini iz Pirana, Dekleta s Škofij, MePZ Obalca in deluje kot asistentka dirigenta v Akademskem pevskem zboru Univerze na Primorskem, sodelovala pa je tudi kot pevska pedagoginja pri klapi San Lorenzo. Prakso je opravljala v Zboru slovenske filharmonije, sodelovala pa je tudi v vseh štirih zborih Akademije in v Mariborskem koncertnem zboru. Nedavno je imela možnost dirigirati 300-članskemu zboru na prazniku petja v Piranu. Brez vaj, sredi trga. Pred seboj je imela sedem vrst pevcev in pevk. »Majhni tenorji me niso videli, saj so bile pred njimi visoke sopranistke, vsak je pel v svojem tempu, a smo se nato uskladili.« 

Pravi, da pevci takoj zaznajo, kakšno energijo ima dirigent. Včasih mora biti tudi v vlogi psihologinje ali prijateljice, zato je potrebno biti vsestranski, potrpežljiv ter imeti čut za delo z ljudmi. Zato pred upevanjem na vaji s pevci najprej naredi sproščanje, da odmislijo težave dneva. »Dirigenti ves čas iščemo napake, da jih lahko popravimo. Če jih ne bi, nas pevci ne bi potrebovali,« pravi. Tekmovanj ne mara, že na izpitih na faksu ji je bilo grozno, da jo nekdo ocenjuje in si zapisuje opazke. Nerada se primerja z drugimi. Ko jo vprašam, kaj bi rada pustila za sabo, ne govori o nagradah. Govori o mladih dirigentih, ki jih želi navdušiti za to pot. Govori o sopranih, ki jim želi pomagati, da odkrijejo svoje višine in pomagati altom, da poglobijo svoj glas. Govori o tem, da dirigent ni diktator, temveč človek, ki vodi z ušesom, z roko in s srcem. Njena najljubša skladba je The Deer’s Cry, v kateri se zlivajo tišine, pavze in minimalizem. Nedavno jo je slišala v Cankarjevem domu v izvedbi britanske zasedbe Voces8, ki jo je očarala. Nekoč si jo želi vnesti v repertoar lastnih zborov.

Zelo rada pa stopi tudi na drugo stran odra, v čevlje pevke. Petja se že peto leto uči pri Andreju Makorju, zanima pa se tudi za študij petja v Trstu. »V prepevanju bolj uživam, saj imam tu več izkušenj. Dirigiranja se še učim, pri prepevanju pa se počutim bolj doma,« je dejala. Poje v znanem mednarodnem sestavu Revoice. Sodelovala je z nekaj bolj znanimi imeni, kot so Andrea Bocelli, Klemen Slakonja, Vlado Kreslin, Maja Keuc, Trkaj in Drill, za katerega je napisala melodijo za pesem Gugalnica in vodila otroški pevski zbor, ki je v pesmi nastopil. Prepevala je tudi že v znanem dunajskem Musikvereinu in graškem Stefaniensaalu. 

Sredi pogovora naju je zmotilo nekaj učencev, ki so prihajali mimo in jo veselo pozdravljali – januarja letos je namreč začela poučevati glasbo na Osnovni šoli Koper. »Najprej se nisem videla kot učiteljica, a vedno bolj ugotavljam, da mi je to delo všeč. Včasih se počutim kot otrok med njimi, saj delujejo, kot da nimajo skrbi,« je priznala. Barbara Barać pa ni samo dirigentka, pevka in pedagoginja, je tudi nekdanja jahačica, smučarka in boarderka, ljubiteljica nekomercialnih filmov in rock skupine Jelusick, nasploh pa se rada »klati« po koncertih. A predvsem je oseba, ki je svoje življenje prepletla z glasbo tako popolnoma, da si življenja brez nje ne zna več predstavljati. In ko bo naslednjič dirigirala, ne glejte le njenih rok – poslušajte srce.

Ana Zupan