Lokalna legenda: »Imeti moraš spoštovanje do dela in ljudi.« – Nevjo Auber, poštar

11. marec leta 1984 je bil dan, ki je zaznamoval tokratno lokalno legendo. Tedaj se je komaj 17-letni Nevjo Auber prvič preizkusil v vlogi poštarja in glej ga zlomka, po več kot 41 letih je še zmeraj tam. Sam je v smehu dejal, da je že inventar, s črtno kodo na čelu.

Prav smeh in dobra volja po mnenju občanov odlikujeta dobrega poštarja. Nevjo pravi, da je nasmejan tisti, ki je že po naravi tak, ker ima rad ljudi. Brezpredmetno se je pretvarjati in biti vselej vesel. »Pridejo tudi dnevi, ko te kdo razjezi, ti dvigne tlak, ker ne upošteva, da smo tudi mi ljudje. Včasih so poštarji imeli določen status, zdaj pa nas gledajo podcenjujoče. Predvsem mladi, ki zaničujejo vse, ne samo nas,« je trenutno stanje poklica komentiral sogovornik, ki se je na pošti znašel slučajno, saj si je vselej želel postati električar.

Raznašati je začel v centru Kopra, potem se je pojavil tudi v Semedeli in na Markovcu, zdaj pa je že šestnajst let v Šalari. Nekoč je vse dostavljal peš, zdaj pa hojo kombinira z motorjem. Danes se pošiljke prevaža z različnimi prevoznimi sredstvi, sam pa se spominja, kako se je v preteklosti podal na avtobus, dostavil pošiljko, se vrnil na pošto, naredil obračun in odšel domov. V več kot štiridesetletni karieri se je samo dvakrat zgodilo, da so jim zaradi vremenskih razmer naročili, naj ostanejo doma: »Najbrž bi morale padati sekire, da bi ostali doma (smeh). Šalo na stran. Delo je treba opraviti. Imeti moraš spoštovanje do dela in ljudi. Si pač malce drugače razporediš pot.«

Za mlajše oziroma nove generacije poštarjev pravi, da ti iščejo službo in ne profesije, zato ni več predanosti do poklica, saj sta zaslužek in preživetje pomembnejša. Sam se tudi boji, da bi poklic poštarja lahko kmalu izumrl. Na Danskem se je recimo to že zgodilo, v Sloveniji pa že poskušajo z zmanjševanjem obsega dostavljanja, saj naj bi poštarji pošto v domove raznašali vsak drugi dan.

Auber ocenjuje, da so nekoč delali za ljudi, danes pa je vse samo še »biznis«. Delodajalci bi raje videli, da prideš, vržeš in greš. Brez kontakta in sproščenega pogovora z ljudmi. Za poštarje se mnogokrat govori, da imajo težave s psi, pa tudi to, da jih stranke pričakajo v spodnjem perilu. Ob vprašanju, ali je to mit ali resnica, se je nasmejal in dejal, da ga z razlogom ali namenom v vsem tem obdobju še nihče ni pričakal pomanjkljivo oblečen, se je pa to zgodilo, če se je komu mudilo in je hotel čim prej opraviti storitev. Kar se tiče psov, opaža, da so se, tako kot ljudje, tudi oni spremenili, saj so včasih čuvali hišo, zdaj pa so že del družine in so posledično manj agresivni. Česa več od laježa ni uspel doživeti.

Dolgoletni poštar je v mladosti živel v centru Kopra, blizu Mudinih vrat, s prijatelji pa so na Bonifiki delali neumnosti. V dobi brez računalnikov so bile za radost dovolj »ščinke«, ena palica in ena žoga. Šport ga sicer nikoli ni pretirano zanimal, zato ni ničesar treniral. Prvi klub, v katerem je vseeno deloval, pa je bil ženski rokometni klub Burja na Škofijah, kjer je kot vodja moštva pomagal ekipi svoje hčerke. Kasneje so ga premamili uspehi moškega kluba in včlanil se je v navijaško skupino Dvanajsti Kopra, kjer je prisoten še zdaj, vendar v manjši meri. Rad se spominja zlatega časa koprskega rokometa, ko je z navijači prepotoval vso Evropo, nad trenutnim stanjem športa v slovenski Istri pa je zaskrbljen: »Žal mi je, da imajo nekatere vasi rokometne prvoligaše, v našem mestu pa skupaj ne zberejo denarja za konkurenčno ekipo. Tudi za ostale športe ga ni, zato pa je kriva država. Žal je v športu veliko prostovoljstva, kar zelo spoštujem. Sam se čudim slovenskim uspehom na mednarodni sceni, da s tako revščino uspemo dosegati take rezultate.« 

Sogovornikova prva ljubezen je bila sicer vselej glasba, saj že od malega brenka na kitaro. Velik ljubitelj metala in hard rocka najraje posluša skupino Iron Maiden, katere koncertov se je v preteklosti že večkrat udeležil. V življenju se je potrebno zabavati ali kot se glasi življenjski moto Nevja Auberja: »Živeti moramo najboljše, kar se da, biti dobre volje, uživati in se ne sekirati za nobeno stvar.«

Andraž Velkavrh