Ladji Laho v slovo

Danes ob sedmih zjutraj je s pomola v Portorožu zadnjič odplula ladja Laho – ponos slovenske obale in ena najstarejših potniških ladij pod slovensko zastavo. Plovilo, zgrajeno leta 1903 na Nizozemskem, je preživelo obe svetovni vojni, večkrat zamenjalo namen in lastnike, a v zadnjih desetletjih postalo simbol slovenskega morja in vztrajnosti ljudi, ki so vanj verjeli. V Slovenijo je Laho leta 1992 pripeljal Viko Kveder, ki jo je s podjetjem Adriatic Safari preuredil v turistično ladjo. V naslednjih desetletjih je postala nepogrešljiv del obalnega turizma. Na njej so potekali izleti, poroke, praznovanja in opazovanja delfinov.

»V ta projekt smo šli z glavo skozi zid, odločili smo se, da bomo to realizirali, in uspelo nam je. Ni bilo lahko, še posebej na začetku, po 25 letih pa je to postala rutina. Najlepši spomin na ladjo imam, ko smo jo pripeljali sem. Nihče ni verjel v projekt, in ko smo po osmih mesecih naredili prvo vožnjo, so bili vsi presenečeni,« je s solzami v očeh povedal Kveder.

Zaradi previsokih stroškov vzdrževanja in pomanjkanja finančne podpore so Laho po več kot stoletju služenja poslali na razrez v ladjedelnico v Puli. Na pomolu pri skladišču soli v Portorožu se je ob njenem slovesu zbrala množica ljudi – mnogi s solznimi očmi. »To pove veliko o tem, kaj je Laho pomenila za Portorož. V sanjah si ne bi mislil, da bi prišlo toliko ljudi, to je nepojemljivo. In to ob sedmih zjutraj. Prvi občutki? Še preveč topli, je še kar hudo,« je dodal Kveder.

Med zbranimi je bil tudi Klemen Štravs, ki je po študiju na pomorski fakulteti na ladji opravljal prakso: »To je bila nepopisna izkušnja z lepimi spomini, dobro posadko, poveljnikom in upraviteljem stroja. Vsi smo delali vse. Težko mi je. Kot da bi umrl prijatelj.«

Kapitan Kveder je bil pripravljen ladjo prodati, če bi tako ostala doma. Remont bi stal okoli 100.000 evrov, vendar interesa ni bilo. Upanje je za kratek čas vzbudil nekdanji koprski župan Boris Popovič, ki se je zanimal za nakup, a je pozneje odstopil. Laho so ponujali tudi muzeju, fakulteti, šoli in Občini Piran, vendar brez uspeha. »Namesto zadnje upanje je bilo to le lažno upanje,« je bil lastnik redkobeseden.

V slovo ji je pomahala množica ljudi, med njimi tudi dijaki programa Plovbni tehnik Srednje pomorske šole Portorož. Ko so valovi zaprli njeno sled, je Laho postala legenda slovenskega morja.

Ana Zupan