Kupili so park, imeli bi casino

Občinski prostorski načrt zemljišča med morjem in hotelom Kempinski Palace v središču Portoroža že skoraj četrt stoletja opredeljuje kot zelene površine ali po domače park. Po več kot desetletju zatišja je lastnik zemljišča, podjetje Grafist, očitno obudil ambicijo, da izigra veljavno zakonodajo in prostorske akte ter tja postavi kar casino. 

Gradnja na tem območju, upoštevajoč zakonodajo in prostorske načrte, ni dovoljena. V obstoječih objektih se lahko nadaljuje z izvajanjem dejavnosti, za katero so bili zgrajeni – to sta trgovina in gostinska dejavnost – nadzidave ali spremembe namembnosti objekta oziroma kakršnekoli spremembe, za katere je potrebno gradbeno dovoljenje, zakon izrecno prepoveduje. 

Ta prepoved ni nekaj novega – v veljavi je bila že nekaj let preden je podjetje Grafist leta 2008 od družbe Istrabenz Turizem kupilo zemljišča s pripadajočimi objekti (4.000 m² objekta na 7.000 m² veliki parceli). Anto Guberac, nominalni lastnik Grafista, ni razkril vrednosti posla, ker naj bi šlo za poslovno skrivnost – neuradno naj bi za objekt plačal med dvema in štirimi milijoni evrov. Podjetnik Mark Kčira je sicer ob prodaji zagotavljal, da je sam ponujal dober milijon evrov več, vendar so nepremičnine Istrabenza vseeno pristale v lasti Grafista. 

S prodajo nepremičnin Grafistu so se ukvarjali tudi na Komisiji za preprečevanje korupcije in nekatere od prijav posredovali policiji v nadaljnjo obravnavo. Pozornost organov pregona je pritegnila tudi nenavadna okoliščina – občina Piran, ki je na tem območju s prostorskimi akti predvidela ureditev parka in zelenih površin, namreč ni uveljavila predkupne pravice za zemljišče, čeprav je imela do Istrabenza v stečaju prijavljenih več milijonov evrov terjatev.

Nakup dotrajanih nepremičnin na območju, ki je določeno za ureditev parka, se v normalnih okoliščinah zdi ekonomsko nesmiselna poteza, skregana z vsako logiko. Toda okoliščine so bile vse prej kot normalne. Grafist je očitno lahko, zahvaljujoč partnerstvu z Borisom Popovićem, računal na to, da občina Piran ne bo uveljavila predkupne pravice, nizki prodajni ceni navkljub. V občini Piran je takrat županoval Tomaž Gantar, piranski adut Borisa Popovića, ki je pod njegovim okriljem kandidiral na lokalnih volitvah in zmagal na listi Piran je naš. Iz tega izhaja, da so Popoviću in Grafistu naklonjenega župana videli kot jamstvo, da bodo lahko po nakupu spremenili prostorske načrte in tako omogočili pozidavo v nasprotju z interesi lokalne skupnosti in njenih prebivalcev. Ko je Gantar leta 2010 izgubil županske volitve proti Petru Bossmanu, so dejanski lastniki zemljišča zamrznili svoje načrte v Portorožu in se osredotočili na podobne kupčije v Kopru, dokler si Popović ali kdo od njegovih izbrancev ne bi priboril županskega mandata v Piranu. Po porazih Popovićeve opcije na lokalnih volitvah v Piranu leta 2014 in Gantarjevem neuspehu leta 2018 je Grafistu postalo jasno, da politični vpliv dejanskih lastnikov v občini ne zadostuje za realizacijo njihovih načrtov in opustili so ambicije za nadzidavo objekta. Tudi poskus, da bi za zemljišče z objekti od hotela Kempinski Palace izsilili kupnino v višini dobrih 12 milijonov evrov, je padel v vodo. Zavoljo tega so se po nekaj letih tuhtanja odločili poskusiti praktično na skrivaj in mimo veljavne zakonodaje na zelenih površinah postaviti casino. Očitno je, da so pri Grafistu ocenili, da lahko izigrajo določbe gradbenega zakona, uredbe o razvrščanju objektov ter zakona o igrah na srečo in v objektu omogočijo izvedbo igralniške dejavnosti ter to spremembo vnovčijo z visoko najemnino (več sto tisoč evrov) – in to v objektu, ki bi moral biti porušen, da se lahko realizira javni interes, določen z občinskim prostorskim načrtom. 

Ideja o casinoju na območju, določenem za park, v Portorožu ni nova. Leta 2011 je želela družba Gold club odpreti igralni salon na dotični lokaciji, vendar je temu poleg lokalne skupnosti in njenih prebivalcev ter pravne stroke aktivno nasprotovala tudi družba Casino Portorož d. d. – sklicujoč se predvsem na to, da na območju zelenih površin ni mogoče postaviti igralnice ter da ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti objekta iz trgovske in gostinske dejavnosti v igralniško. To dejstvo je bilo podprto tudi s strokovnimi pravnimi mnenji uglednih pravnih strokovnjakov. Pravna ureditev v zvezi s tem je enaka tudi danes. V objektih na dotičnem območju se lahko izvaja dejavnost, za katero so bili zgrajeni, ali se jih odstrani in uredi park oziroma zelene površine. To pomeni, da pridobitev gradbenega dovoljenja za kakršnekoli spremembe ni možna. 

Zato preseneča, da se je spremenil pogled družbe Casino Portorož d. d., ki je pri Ministrstvu za finance oddala vlogo za izdajo koncesije za izvajanje igralniške dejavnosti v nepremičnini Grafista na območju zelenega pasu. Ministrstvo je v poletnih mesecih na občino Piran naslovilo poziv, naj se odloči, ali bo za potrebe pričetka postopka izdalo soglasje lokalne skupnosti za opravljanje igralniške dejavnosti, na podlagi katere bi ministrstvo nadaljevalo s postopkom. Samo pozitivno mnenje občine v praksi pomeni, da ni ovir za nadaljevanje postopka pridobivanja koncesije, nikakor pa ne zagotavlja, da bo koncesija izdana – kajti za izdajo soglasja, ki je v pristojnosti Vlade Republike Slovenije, je potrebno izpolniti tudi druge zakonske pogoje.

Župan občine Piran Andrej Korenika je odločitev o soglasju prepustil občinskemu svetu in predlog za izdajo soglasja skupaj z mnenjem občinskih strokovnih služb uvrstil na dnevni red 17. redne seje. Do uvrstitve predloga na sejo občinskega sveta je prišlo po vztrajanju ministrstva za finance, naj se občina s sklepom opredeli do tega vprašanja.  

Pred tem so občinske strokovne službe v svojem strokovnem mnenju, ki so ga dostavile ministrstvu, zapisale, da objekt ne izpolnjuje pogojev za izvedbo igralniške dejavnosti ali prirejanje posebnih iger na srečo, ter poudarile, da bi bilo za rekonstrukcijo objekta ali spremembo namembnosti iz trgovinske in gostinske v igralniško potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ki za dotični objekt ne more biti izdano. Poudarili so, da na območju, ki je s prostorskim načrtom določeno kot zelena površina oziroma park, po zakonu ni možna izdaja gradbenega dovoljenja. Ob tem so občinske strokovne službe dodatno opozorile tudi na več praktičnih ovir za izdajo soglasja, med drugim nezmožnost zagotovitve ustreznega števila parkirnih mest, in poudarile negativne vplive, ki bi jih imela igralnica na lokalno skupnost in njene prebivalce. Ministrstvo je te argumente ignoriralo in od občine zahtevalo, naj se opredeli do zahteve za izdajo soglasja. Tako je zadeva pristala na dnevnem redu seje občinskega sveta. Po pisanju Primorskih novic je lastnik Grafista Anto Guberac pred glasovanjem občinskega sveta vršil pritisk na občinske svetnike z napovedjo, da bo – če občinski svet ne izglasuje soglasja – na omenjenem zemljišču sredi Portoroža postavil kokošnjak.

Kljub več kot uro dolgi in burni razpravi v občinskem svetu ter odločnem nasprotovanju opozicije je piranska koalicija izglasovala predlog sklepa za izdajo soglasja lokalne skupnosti in s tem omogočila nadaljevanje postopka na pristojnem ministrstvu. 

V praksi gre za precej absurdno situacijo, ko so občinske strokovne službe pojasnile, zakaj na omenjenem območju, upoštevajoč zakonodajo, ni moč urediti igralnice, občinski svetniki pa so izglasovali soglasje in posameznikom z Ministrstva za finance omogočili, da s postopkom nadaljujejo. Občina je v praksi dala soglasje za nekaj, kar zakon zelo jasno prepoveduje. Ministrstvo smo povprašali, zakaj so to zahtevali od občine Piran, vendar so nam odgovorili, da postopkov, ki so v teku, ne komentirajo.

Ob tem velja spomniti, da je v zaenkrat še nepojasnjenih okoliščinah prišlo do požara, v katerem je zgorel sosednji objekt, ki je prav tako v lasti Grafista. Tako je območje, na katerem so predvidene zelene površine oziroma park, v praksi pogorišče in kot tako degradirano tudi brez Guberčevega kokošnjaka. 

Ali bo ministrstvo za finance dalo prednost interesu lokalne skupnosti in njenih prebivalcev ter preprečilo protizakonito postavitev igralnice na zelenih površinah in ali bo pogorišče v skladu z interesom lokalne skupnosti končno urejeno kot park, bo jasno v prihodnjih tednih in mesecih. Odgovor na to dilemo ni nujno samoumeven, kajti Grafistu je v preteklosti že uspelo realizirati svoje nepremičninske načrte v nasprotju s precej jasnimi zakonskimi določbami. To, da zakon ne omogoča izvedbe igralniške dejavnosti na zelenih površinah, še ne pomeni, da tega ne bodo storili. 

U. R.