Kraja za preživetje ni kraja

Kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, se kaznuje z zaporom do treh let.

204. člen Kazenskega zakonika

Lastnina je v kapitalističnem sistemu pojmovana kot nekaj skorajda svetega, konec koncev sam sistem, med drugim, temelji na privatni lastnini. Bodisi je to lastnina posameznikov bodisi je to lastnina podjetij. Uvodoma zapisan člen slovenskega kazenskega zakonika sledi pomenu zasebne lastnine, saj je kazen za odvzem lastnine relativno visoka. Na prvi pogled vse prav. Nenazadnje mora biti tisti, ki nekaj ukrade, kaznovan, neglede na to, kaj je ukradel in kakšne vrednosti je bila stvar, ki jo je ukradel – kraja je pač kraja, kajneda? Res je, da že kazenski zakonik razlikuje tatvino od velike tatvine, kar je pač odvisno predvsem od načina storjenega dejanja, ampak še vedno sledi premisi, da je tatvina pač tatvina. No, že zelo hiter razmislek vnese v prejšnjo trditev dvom. Kaj pa, če je kraja storjena iz nuje? Jo še vedno lahko opredeljujemo kot kaznivo dejanje, pa čeprav si je nekdo s tem reševal lastno eksistenco in ni imel izbire? Je resnično enako kriv kot tisti, ki je tatvino zagrešil iz recimo hudobije ali želje po imeti več? Po slovenskem kazenskem zakoniku, da. 

Pa vendar obstajajo tudi druge razlage. Takšna je prišla iz italijanskega kasacijskega sodišča, kjer so obravnavali primer brezdomca, ki je ukradel sir in klobasice v vrednosti nekaj več kot štiri evre ter bil za to dejanje obsojen na šest mesecev zapora in plačilo sto evrov kazni. Razsodili so, da obsojenec ni bil kriv. Pri poskusu kraje ga je opazila stranka in o dejanju obvestila uslužbence trgovine. Sodbi je sledila pritožba tožilstva z zahtevo po blažji kazni, saj so ga ustavili, še preden je zapustil trgovino. Nato je bila vložena še ena pritožba, na podlagi katere je bila nato izrečena oprostilna sodba kasacijskega sodišča.

Sodniki so v sodbi zapisali, da je bila »tatvina« storjena zaradi »neposredne in eksistencialne nuje po hrani« ter, še pomembneje, da »pravica do preživetja prevlada nad pravico do lastnine.« Ob tem so pograjali tudi celoten sodni postopek. Zaradi kraje predmetov, ki v skupni vrednosti niso znašali niti pet evrov, je moral obtoženi sodelovati na kar treh obravnavah, pri čemer mu je dodeljena kazen še poglobila revščino, v kateri se je znašel. 

Vprašanje morale

Prej zapisan citat kasacijskega sodišča, to je, da pravica do preživetja prevlada nad pravico do lastnine, je pravzaprav nekakšen precedens v razumevanju lastnine in človekovih pravic. Odpira vprašanja, ki so v času poglabljanja vsesplošne revščine, ko vedno večji odstotek ljudi živi pod pragom revščine, vse bolj aktualna. Navsezadnje, kakšna pa je dejanska škoda storjena trgovini, ki posluje z visokim dobičkom? Že tako ali tako je v vrednost izdelka všteta trgovinska marža, ki ni prav nizka in že tako ali tako zakonodaja določa, da morajo trgovine presežke hrane, ki je ne prodajo, podariti dobrodelnim organizacijam. Torej, ne bi bilo smiselno takšnega dejanja, ki je očitno storjeno zaradi nuje, že po avtomatizmu obravnavati drugače? Je res smiselno slepo slediti zakonodaji in človeka, ki je uresničeval eno od pravic, zapisanih celo v Deklaraciji o človekovih pravicah, obravnavati kot kriminalca? 

Nenazadnje je v tem temeljnem dokumentu humanizma poseben poudarek na človekovem dostojanstvu. Jasno je zapisano, da je človeško dostojanstvo nedotakljivo ter da ima vsakdo pravico do življenja, s čimer je obtoženi (sedaj oproščeni) to pravico uresničeval. Njegova pravica do življenja je pač več vredna kot izgubljeni dobiček podjetja. No, uresničeval je en del pravice, dostojanstvo mu je bilo odvzeto s tem, da je brezdomec ter brezposeln. V tem kontekstu sta namreč pomembna še dva člena deklaracije. V prvem, 23. členu deklaracije, je zapisano: »Vsakdo ima pravico do dela, proste izbire zaposlitve, pravičnih in ustreznih delovnih pogojev in varstva pred brezposelnostjo«, v drugem, 25. členu, pa: »Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje, zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Kaj od tega, kar je zapisano v teh dveh členih, je omenjeni brezdomec imel? Njegove pravice so bile kategorično kršene, država, ki bi morala poskrbeti za udejanjanje teh pravic pa je zatajila. Raje se udinja politiki kapitala, kot da bi dala v ospredje osnovne pravice človeka. Morda se bo s to sodbo koncept razmišljanja spremenil.

Jan Bednarik