Kdo se boji močnega sindikata v Luki Koper?

Ko se govori o razmerjih moči v velikih gospodarskih sistemih, so delavci pogosto prva, a najmanj slišana skupina. Prav zato je sindikat – resnično neodvisen, organiziran in odločen sindikat – bistvena obrambna linija pred pritiski kapitala, političnimi interesi in birokratsko brezbrižnostjo. V okoljih, kjer delovno mesto ni le vir dohodka, temveč pogosto tudi edina življenjska perspektiva, sindikalni boj ni ideološka floskula, temveč vprašanje dostojanstva, varnosti in enakopravnosti. Še zlasti to velja za poklice, ki zahtevajo fizično delo in operativno spretnost, a se jih sistematično potiska na rob vidnosti družbe. Močan sindikat pomeni, da delavci niso le del proizvodnega procesa, temveč sogovorniki pri oblikovanju pogojev, v katerih to delo poteka. In kjer je sindikat šibak ali odvisen, tam delavec postane tih – in ranljiv.

Vloga sindikata lahko preseže zgolj zaščito pravic zaposlenih in postane ključen dejavnik pri ohranjanju strateških interesov celotne družbe. Takšen je Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD), ki je v več ključnih trenutkih od ustanovitve leta 2007 do danes odigral odločilno vlogo pri preprečevanju poskusov privatizacije največjega podjetja slovenske Istre, ki ima izjemen pomen za nacionalno gospodarstvo. S tem ni branil le delovnih mest, temveč tudi suverenost nad infrastrukturo, ki je vitalna za državo. V kontekstu, kjer približno tretjina gospodarske aktivnosti slovenske Obale temelji na delovanju enega samega pristaniškega sistema, postane vsaka organizirana delavska struktura, ki v njem deluje, tudi dejavnik širše družbene stabilnosti. Vloga Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti se v tem okviru kaže kot večplastna: ne le v obrambi delovnih pogojev in pravic zaposlenih, temveč tudi v zavzemanju za ohranitev pristanišča kot javnega, strateškega vira.

Poteze sindikata, še posebej v trenutkih, ko so bile v igri daljnosežne odločitve, so imele vpliv, ki je segal onkraj interesov lastnega članstva – med drugim je SŽPD odigral ključno vlogo pri vzpostavljanju pogojev za rešitev problema neenakopravnega položaja prekarnih delavcev v okviru tako imenovanega sistema IPS. V praksi je to pomenilo, da so se delavci luških »gazd« pred sedmimi leti zaposlili neposredno v Luki Koper, agencijah za posredovanje dela ali pri zunanjih pogodbenih partnerjih na avtomobilskem terminalu. Takih je bilo nekaj več kot 400, še približno toliko pa se jih je v podjetje prezaposlilo na podlagi predlani sklenjenega sporazuma o zniževanju števila napotenih delavcev. Danes je tako v Luki Koper zaposlenih okoli 2.200 ljudi s povprečno mesečno bruto plačo nekaj čez 3.700 evrov – kar je, upoštevajoč nizek odstotek delovnih mest z zahtevo po visoki izobrazbi, toliko večji uspeh.

Močan in organiziran sindikat, ki ne pristaja na vlogo pasivnega opazovalca, temveč aktivno posega v delovne in širše družbene procese, hitro postane moteč dejavnik za tiste, ki bi strateško pomembno podjetje v večinski državni lasti želeli usmerjati brez resnega sogovornika na strani zaposlenih. Za vsako oblast, ki pri upravljanju našega edinega pristanišča ne uspe zasledovati dolgoročnih strateških interesov Slovenije, ampak želi iz znanih in neznanih razlogov pristanišče potisniti v naročje tujih subjektov – Pahorjeva vlada je pristanišče nudila nemškemu kapitalu, Cerarjeva in Janševa pa sta v tej vlogi videla Madžare – je sindikalna organizacija, ki ne pristaja na poslovne ali politične načrte nasprotne interesom delavcev prej sovražnik kot kaj drugega. Še toliko bolj, če zna reči ne in če ima za sabo legitimnost, ki ne izhaja iz pisarn, ampak s terena.

Kratka, a intenzivna serija medijskih objav v minulih nekaj mesecih, pretežno v spletnih tabloidih, je z napadi na sindikat (in predvsem delavskega direktorja iz vrst sindikata) ustvarila vtis skrbno premišljene diskreditacijske kampanje. To diskreditacijsko kampanjo v medijih je v času pred volitvami v svet delavcev Luke Koper, ki izbira predstavnike delavcev v poslovodstvu podjetja, na pristaniških terminalih spremljal tudi dokaj neroden poskus obuditve več kot desetletje spečega konkurenčnega sindikata, ki je, kljub temu, da na volitvah ni uspel dobiti niti enega od 17 sedežev v svetu delavcev, uspel sindikatu žerjavistov odščipniti ravno dovolj glasov sindikalno usmerjenih volivcev, da je ta izgubil večino v organu, prek katerega je izpogajal glavnino sindikalnih uspehov v preteklem desetletju. Tako bo v prihodnjem štiriletnem obdobju SŽDP imel v svetu delavcev samo še sedem predstavnikov, preostalih deset pa modra lista, ki je sestavljena iz kombinacije odtujenih članov SŽDP, pisarniških delavcev in vidnejših članov pristaniškega športnega društva.

Izguba vpliva sindikata v svetu delavcev predstavlja pomemben prelomni trenutek, ki presega zgolj volilni rezultat – gre za strateško oslabitev strukture, ki je doslej igrala ključno vlogo pri obrambi pristanišča pred različnimi oblikami razgradnje delavskih pravic in javnega interesa. V tem kontekstu postane jasno, kako dragocene so izkušnje sindikalnega boja: poznavanje zakonodaje, razumevanje razmerij moči in sposobnost prepoznavanja prefinjenih taktik, s katerimi se skuša postopoma nevtralizirati vpliv zaposlenih. Odsotnost teh izkušenj pri novoizvoljenih članih sveta delavcev odpira vprašanje, ali bodo kos morebitnim poskusom, ki – čeprav morda predstavljeni kot strokovne ali razvojne poteze – v resnici vodijo k postopnemu zmanjšanju avtonomije podjetja pri odločanju o lastni prihodnosti. Vprašanje, ali bodo znali prepoznati širši kontekst in prevzeti odgovornost, ki presega vsakodnevna kadrovska ali organizacijska vprašanja, ni kritika – je vabilo k premisleku o resnosti naloge, ki so jo prevzeli.

U. R.