Intervju: »Utemeljili smo se v ideji, da nočemo imeti tekmovalnega festivala, ker se nam zdi, da kultura in umetnost nimata potrebe, da tekmujeta in da je super, če obstajajo neka okolja, kjer tekmovanje ni potrebno, ampak je potreben dialog, razmislek, izmenjava misli.«

Začetek junija Izolo že tradicionalno zasede mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema. Tokrat bo potekal med 7. in 11. junijem, s posebno brezplačno projekcijo za domačine dan pred otvoritvijo. Pred festivalom smo o njem spregovorili s programsko direktorico Varjo Močnik.

Začetki festivala Kino Otok – Isola Cinema segajo v leto 2004. Se je v tem času spremenil fokus?

Na začetku je bil Kino Otok festival azijskega, afriškega, južnoameriškega in vzhodnoevropskega filma, ker je bila takratna krajina ne-ameriških filmov popolnoma opustošena. Že evropskih filmov je bilo bolj malo. Po letu 1991 je izginilo veliko kinematografov, v distribuciji je bil samo mainstream. Tedaj je začela Slovenska kinoteka s Silvanom Furlanom na čelu z izjemnim trudom razvijati to področje, kar je rezultiralo v treh glavnih posledicah: postavili so Kinodvor, Art kino mrežo Slovenije in festivale, kot sta Kino Otok in Animateka, festival animiranega filma. Sodelavci Slovenske kinoteke so bili aktivni pri organizaciji Kino otoka. Začelo se je tako, da sta režiserja Vlado Škafar in Jan Cvitkovič, skupaj s Helmutom Groschupom, ki je še vedno naš programski sodelavec in je bil dolga leta direktor mednarodnega filmskega festivala v Innsbrucku, obiskala Tolmin. Sprva so želeli festival umestiti tja, a nato ga je sprejela Izola.

Prihodnje leto bomo praznovali 20. obletnico festivala, ki je z leti rastel, zdaj imamo tudi program za profesionalce in zelo razvit program za otroke in mladino. Sam filmski program se je prav tako spremenil, saj smo se prej osredotočali  na filmografije tako imenovanega tretjega sveta, a kasneje smo videli da, če ponovno vzamem to nekorektno definicijo, »tretji svet« obstaja v vseh kinematografijah sveta. Iščemo in predvajamo namreč filme, ki niso mainstream, pa tudi če so, da govorijo z neko inovativnejšo, bolj eksperimentalno filmsko govorico, ali pa gre za, recimo temu, drugačne tematike. 

Zakaj ste v tem času opustili tekmovanje?

Že od začetka je bilo zastavljeno samo kot tekmovanje za nagrado publike, podeljevalo se je samo nagrado publike. Še danes se mi to zdi lepa nagrada, saj je zmagovalni film dobil distribucijo v Sloveniji, kar je bilo super, saj je bilo takrat malo distributerjev, ki bi pripeljali tiste zanimivejše filme. Danes pa je distribucijskih podjetij več, bolje imajo pokrite različne kinematografije in za naš zavod bi bilo težko in problematično to še vedno početi. Imeti bi morali zaposlenega posebnega človeka samo za to. Scena se je pač spremenila in zato smo se prilagodili. Hkrati smo se utemeljili v ideji, da nočemo imeti tekmovalnega festivala, ker se nam zdi, da kultura in umetnost nimata potrebe, da tekmujeta, in da je super, če obstajajo neka okolja, kjer tekmovanje ni potrebno, ampak je potreben dialog, razmislek, izmenjava misli in tako naprej.

Je festival v dveh desetletjih postal del mesta?

To vsako leto ugotavljamo na novo. Festival poskušamo čim bolj povezati z različnimi skupnostmi v mestu. Jasno pa je in to mi je zelo všeč, da so se pred desetimi leti ljudje še pritoževali, če jim film ni bil všeč na način: »Ta film mi ni všeč, zakaj to umeščate v program!« zdaj pa se je razvil dialog. Tako da mislim, da so ga gledalci, ki hodijo na festival, posvojili in ga dobro sprejemajo. 

Nadaljujete tudi s projekcijami izven Izole?

Tudi to je bila ena širitev festivala, da imamo projekcije tudi v Sežani, Cerknici, Idriji in Tolminu. Morebiti je celo od samega začetka obstajal tudi Otok v Ljubljani v Slovenski kinoteki in Kinodvoru, s katerima ne le organiziramo projekcije, ampak sodelujemo tudi programsko.

Bo imel letošnji festival kakšno rdečo nit? Filmi se precej razlikujejo že po formi.

Jasna profiliranost je večno vprašanje Kino Otoka. Verjetno je lažje predstaviti filme na kakšnem bolj enovitem festivalu. Mi vedno gledamo na to, kako film govori, in da gre za nekaj zanimivega, inovativnega. Če smo torej mnenja, da morajo kulturni dogodki in umetnost senzibilizirati gledalca in mu odpirati pogled, misli, čustva, da – glede na to, da smo filmski festival – tega ne počnemo samo na človeškem, družbenem ali političnem nivoju, ampak tudi na filmskem, cinefilskem.

Lahko izpostavite katere filme in to razložite na primerih?

Letos govorimo o igranih in tudi dokumentarnih filmih. Enega imamo, ki vključuje celo animacijo. Vedno več filmov se sicer izogiba tem definicijam. Ni daleč dan, ko bodo te definicije, igrani, dokumentarni, animirani, počasi ostale le za namen pisanja v kataloge, pa še to bo malo iz trte zvito glede tega, kaj film je, ker se filmi gibljejo v zelo različnih sferah, te se zelo prelivajo med seboj. Že otvoritveni film Gigi zakon je čudovit film italijanskega režiserja Alessandra Comodina, ki se dogaja v Furlaniji, v majhnem, odročnem kraju. Gigi je resničen človek, ki resnično obstaja, čeprav je naslovni lik filma. Zaposlen je pri policiji. Film ga spremlja na delovnem mestu in v vsakdanjem življenju. Režiser pa je v ta dokumentaristični del vpeljal fantazijski del, ki prikazuje Gigijevo razmišljanje in nazadnje med gledanjem ne veš več, kje je meja med njegovo domišljijo in realnostjo. Je zelo nežen in hkrati duhovit film. Obenem malo žalosten, ker govori o majhnih krajih, ki jih tudi sicer zelo dobro poznamo, o tem, kako si tam vpet v zelo dobro poznano okolje, ki se res ne spreminja, kaj šele iz dneva v dan.

Predvajali boste še en film, ki je nastal na skoraj istem območju, vključuje pa tudi slovensko koprodukcijo.

To je film Ivana Grgoleta Mož brez krivde, ki je povsem fikcijski, igrani in si za ozadje vzame problematiko tovarn strupenih snovi, kot je azbest, ki jo imamo tudi v naši soški dolini. Enako velja za drugo stran meje v Italiji. Res je zanimivo, da je to postala regija, kjer se zastruplja ljudi, hkrati pa gre za eno naravno najlepših okolij. Tam so imeli prav tako prakso umazanih tovarn in ljudi, ki niso zares vedeli, da delajo v tako strupenih okoljih. Igrani film zgodbo pelje povsem drugače kot prej omenjeni. Nazadnje se sprovede na triler o maščevanju in o tem, kako oziroma ali sploh lahko prideš do pravice v tovrstnih okoliščinah.

Bodo na festivalu še kakšni slovenski filmi?

Da, koprodukcija Varen kraj Juraja Lerotića, ki je sicer že bil predvajan na Ljubljanskem filmskem festivalu LIFFe, a se nam zdi zelo pomemben, pa smo si ga želeli prikazati še kje, hkrati pa bo imel tudi omejeno distribucijo po Sloveniji. Gre za film, ki je že filmično odlično narejen, popolnoma domišljen, hkrati izjemno iskren in prvooseben, v bistvu brutalno iskren, zato tudi zelo pretresljiv. Zanimivo je, kako prikaže okoliščine, s katerimi se srečujejo ljudje, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Govori tako o intimnem doživljanju tega, kako je imeti v družini nekoga z duševnimi težavami, in o sistemu na Hrvaškem, o tem, kako slabo se bolnišnični sistem in policija s tem spopadata. Tako je film pomemben tako za sfero razumevanja sistema, ki se ukvarja z duševnim zdravjem, kot tudi intimnega dojemanja problematike. 

Veliko slovenskih filmov bo tudi v sekciji Video na plaži.

To je zelo pomembna sekcija, prevetrena. Platno se namreč nahaja blizu Svetilnika. Gre za brezplačen letni kino, tako da ljudje velikokrat pridejo gledat cel program ali pa pridejo, pogledajo kakšen film in grejo potem naprej. Vanj je vključenih veliko filmov iz Slovenije in regije, vsak večer pa se odvrtijo različni programski sklopi, kamor selektorji dodajajo tudi svetovne filme. Tematski programski sklopi so tako celostni in zanimivi. Je pa to edina sekcija, ki funkcionira na odprti poziv. Selektorji (Mila Peršin, Teja Miholič in Matevž Jerman) nato naredijo izbor.

Na kakšen način dobite ostale filme, kako denimo najdete dokumentarni film o kurdskih ženskah?

Najbolje bi bilo, če bi lahko člani programskega sveta celo leto hodili po festivalih in gledali nove filme, a si tega ne finančno ne zaradi družin in drugega dela ne moremo privoščiti, zato jih obiščemo le nekaj. Ne hodimo v Cannes in na podobne festivale, saj tja hodijo naši kolegi in nam o tem poročajo. Največji festival, na katerega gremo, je Rotterdam ali Ji.hlava, tudi Berlin, a raje hodimo na manjše festivale, kjer imajo na bolj zanimive načine izbrane filme, ali pa na nacionalne festivale, kjer vidiš nacionalno produkcijo. Zanimajo nas kontekstualizirani programi, na manjših festivalih pa tudi lažje in bolj pristno spoznavaš goste, stroko in druge obiskovalce. Ker imamo še kar številčen programski svet, izvemo za filme tudi od prijateljev, kolegov, beremo o njih in izbiramo filme vse leto. Skupaj s kratkimi imamo več kot osemdeset filmov, celovečernih je med trideset in štirideset. Ker gre za majhen program, ga moramo sestaviti skrbno, da ima vsak film smisel, zakaj je na programu.

Zdi se, da se pri vas pogosto najdejo filmi o družbenih skupinah, ki jih je zavrgel sistem ali jih država ali kdorkoli drug odbijajo?

Seveda nas zanimajo problematike, v katerih ljudje živijo po celem svetu, in so bolj skrite oziroma bolj v sencah javnega diskurza. Vsekakor so nam zanimive tematike, ki niso tako zelo vidne, a vedno z razmislekom o tem, kako je film narejen.

Po eni strani torej govorite o tematikah, ki so bolj prikrite, po drugi sami poskušate uveljavljati dobre prakse, denimo na področju ekologije.

Ekologija je že postala ena od pomembnih tematik in s tem del vsakdana. Pomembna je ne le v ožjem polju ohranjanja narave, temveč tudi v razmisleku svetovnega kapitalističnega sistema, ki temelji na tem, da izžema ljudi in naravo in vse, kar je možno izzžeti. Tudi filmi na programu se neizbežno ukvarjajo z odnosom človeka do narave, naj izpostavim film Geografije samote. Gre za še en zelo zanimiv film, v katerem eksperimentalna avtorica, Kanadčanka Jacquelyn Mills, pride na otok, kjer s kamero spremlja znanstvenico, ki tam že desetletja raziskuje naravno evolucijo področja. Svoje znanosti se loteva tako s pomočjo temeljitih, dolgotrajnih raziskav, kot tudi ad hoc eksperimentov. Ko se protagonistki srečata, nastane znanstveno-filmski eksperiment, ob katerem izvemo veliko o življenju tega otoka in o spreminjanju s časom, pa tudi o destrukciji narave, ki se tam dogaja. 

Potem je tu še Malintzin 17, dokumentarni film, ki ga je posnel Evgenio Polgovsky, ki je pred zaključkom filma umrl, zato ga je dokončala njegova sestra. Z balkona je snemal gnezdo na žicah pred njim in s petletno hčerko spremljal življenje ptičev in okolice. Pri tem sta se ves čas pogovarjala. Skozi pogovore odkrivata zelo različne tematike, odpirata zanimive teme in razgrinja se njun odnos, hkrati pa ugotavljamo, s kakšnim občutkom večvrednosti človek vstopa v odnos do narave in si jo lasti. Tako da gre za posredno tematiko ekologije oziroma odnosa človeka z naravo.

Ekologija vam je torej res pomembna, kako pa ste prišli do naziva prireditev z manj odpadki, certifikata, ki ga podeljuje društvo Ekologi brez meja? 

Letos ciljamo na naziv »prireditev brez odpadkov«. Seveda moramo na svojo okolico paziti tudi organizatorji kulturnih prireditev. Saj vendar ne moremo živeti, kakor da smo sami sebi namen ali da je namen le bogatitev filmske kulture. Biti moramo v stiku z okoljem in časom. Tako poleg organizacije nastaja tudi naš filmski program, da spremljamo, kaj se dogaja, kako se to povezuje, tudi s preteklostjo, s sedanjostjo, okoljem, družbo. V to je umeščen tudi razmislek o tem, kako želimo delovati sami, tudi v odnosu do okolja. Majhni festivali smo pri tem v prednosti. Pri tem so nam pomagali Ekologi brez meja, s katerimi smo se povezali lani. Ugotovili so, da so razmere dobre, letos bomo poskusili to nadgraditi. Kino Otok se noče in tudi pretirano ne more razvijati količinsko, saj je Izola relativno majhna in že tako vse kino lokacije, razen ene, postavimo sami in gre precej financ v infrastrukturo. Kar pa hočemo, je razvoj, ki pomeni čim več povezovanj in možnosti raznolikih komunikacij filma, da se lahko »širimo v globino«. Da je, na primer, čim več pogovorov, da pri njih sodelujejo različni profili ljudi …

Mesta projekcij torej ostajajo ista?

Že nekaj let je osrednje prizorišče Letni kino Arrigoni, saj je tam manj motečih elementov kot na Manziolijevem trgu, manj je svetlobnih in zvočnih motenj. Je pa bila to čudovita lokacija, ker je v centru, v srcu mesta. Mesto je s projekcijami tam seveda zaživelo, a smo imeli preveč težav z organizacijo te lokacije. Da hkrati mesto ne bi motilo projekcij in tudi da projekcije ne bi motile življenja v mestu. Lansko leto smo na Manziolijev trg vendarle dva večera pripeljali film in koncert, letos pa ne. Naj spomnim še na lokacijo Larga pri Špini, ki je že sam po sebi kulturno živahen kraj. Tam bo  v petek otroški koncert Massima Silveria.

Bo v Arrigoniju na voljo osvežitev?

Ja, tam sta dve osvežitvi. Zelo blizu je morje (smeh), je pa tam tudi šank in tudi letos bo odprt v času projekcij. No, in seveda osvežujoči filmi.

Precej ste se povezali s Klubom izolskih študentov.

Klub izolskih študentov že drugo leto pripravlja glasbeni program, letos se nam obetata po dva živa nastopa na večer. Le zadnji večer pa se bo odvrtela, sicer skrbno kurirana playlista.

Letos bodo denimo nastopili Mart, Leelee, Ita Kora, Čao Portorož in drugi. Na naši strani lahko sicer najdete tudi dogodke, ki niso direktno festivalski, saj v Izolo marsikdo pride tudi na dopust ob morju in pomembno se je povezati z mestom tako, da ljudje vedo, da lahko med projekcijami obiščejo tudi denimo kakšno razstavo. Kulturna ponudba Izole je namreč precej široka in raznolika. Izola ima super potencial živahnega mesta, za katerega se bojim, da brez spodbude veljakov zamira. To je moje mnenje, saj političnega ozadja v Izoli ne poznam, čeprav mesto redno obiskujem. Ne razumem, kako mesto ne vidi povezave med turizmom in kulturo, saj ima res potencial eksplozivnega kulturnega življenja, a menim, da se ljudi omejuje pri tem, da bi uživali v kulturnih dogodkih in jih organizirali. Ne vem, na kakšen način in zakaj. Verjamem, da so prioritete občine marsikje drugje, a mislim, da ljudje v kulturi zelo aktivno delajo, tako da moraš kot občina samo ponuditi priložnost, razviti okoliščine. Ne vem, kako ne pride do mentalne, tudi čustvene povezave, kako pomembna je kultura, ne le za turizem, ampak tudi za dobrobit domače skupnosti, ljudi na splošno. Mislim, da se bo to prej ali slej zgodilo, saj je neizbežno ali pa sledi propad civilizacije (smeh).

Tendence po gentrifikaciji mesta so očitne, kako ste izvedli zadnja dva festivala z novo odločbo, da je prepovedano pitje alkohola na plaži, kar verjamem, da je sicer težko doseči na festivalu v mestu, kjer se lokali zvečer hitro zaprejo.

Obiskovalce opozarjamo, da tako pač je. Če prav vem, so to sprejeli precej sklepčno. Mislim, da gre za obrambo domačega življa proti turizmu, hkrati pa gre po mojem mnenju za nestrpno določbo. Očitno je bil problem akuten, če so to tako sprejeli. Mislim pa, da so obiskovalci Kino Otoka, kljub temu, da se kakor vsi radi zabavajo, kulturni ljudje in vpeti v družbo in si zato zabavo čez dan ali zvečer prilagodijo glede na okoliščine, v katere so vpeti. Mislim, da je to zanimiva tematika za kakšno raziskavo, kako pride do takega odpora skupnosti do obiskovalcev, ne nazadnje pa tudi do svojih ljudi.

Kar se tiče kulturnega dogajanja, letos tudi sami prirejate razstavo v Galeriji Salsaverde.

Gre za produkt večletnega sodelovanja z Akademijo za umetnost iz Nove Gorice. Hoteli bi delati še več drugih dogodkov, a je to težko zaradi financiranja, saj če se na razpis prijavljaš kot filmski festival, dobiš finance le za s filmom povezan program. A tudi s povezovanjem z drugimi ljudmi, institucijami, skupinami, pridemo do odličnih ne-filmskih vsebin.

Vsega nočete razkriti, tradicionalna projekcija en dan pred festivalom je presenečenje.

Na to projekcijo bi si vedno želeli, da pride še več domačinov. Gre za darilo Izolanom.

Spregovoriva še o Pro Otoku. Kaj bo v središču letos, posvetili se boste tudi kratkim filmom?

Program za profesionalce je pred nekaj leti postal nujnost za razvoj festivala, saj so tovrstni programi postali stalnice na vseh festivalih. Tako so festivali postali še pomembnejši člen filmske produkcije, a tako pride na festival tudi več filmskih ustvarjalcev, profesionalcev in izmenjava med obiskovalci je torej še bolj raznolika. Imeli bomo scenaristično delavnico za kratke filme Kratka scena, masterclass direktorice fotografije Debore Vrizzi, ki je sodelovala pri filmu Mož brez krivde, in še marsikaj.

Kako pa je z otroškim programom Podmornica?

Gre za program za otroke, mladino in družine, pomemben program tudi v smislu delovanja zavoda Otok skozi celo leto. Skozi leta smo v regiji razvili izobraževanje na temo filma za otroke in mlade, tudi za pedagoge. Poteka na različne načine, v obliki šolskih projekcij s pogovori, predavanj, uvodov v filme, delavnic z različnimi temami in načini, kako se približati filmu. Letos bomo imeli na Otoku tudi film po izboru mladih programerjev – izbrali so Bergmanov Fårö. Njihov izbor je vedno nepričakovan. Seveda, podzavestno vedno podcenjujemo mlajše, kar je zelo značilno za starejše generacije, a hkrati zelo neumno. Letos bo novo tudi to, da bo skupina mladih programerjev na festivalu izmed festivalskih filmov izbrala film, ki bo nato prikazan v okviru projekta Kino Istra.

Malo za šalo, malo zares, zakaj nimate rdeče preproge?

Ker bi jo moral vsak dan nekdo sesat (smeh). Šalim se, na Otoku že pregovorno radi rečemo, da ne maramo rdečih preprog, saj imamo raje leteče. 

Pia Nikolič