Fojbe ponovno aktualne

V Italiji vsako leto 10. februarja poteka komemoracija v spomin na italijanske žrtve fojb, ki naj bi bili žrtve »strašanskega revolucionarnega nasilja«. Dan spomina na žrtve fojb naj bi bil podlaga za spravo med narodoma, čeprav je bolj kot ne od sprejema zakona leta 2004 sprožal številne polemike. 

Upravičeno. Italijanski narativ o fojbah namreč ne vodi v smer iskanja sprave, saj je prikazan docela enostransko, brez širšega zgodovinskega konteksta, z anonimizacijo žrtev, z vztrajnim označevanjem vseh pobitih kot pripadnikov samo ene, italijanske narodnosti, z izenačevanjem povojnih pobojev s sistematičnimi poboji nacistične države. Seveda brez omembe fašistične raznarodovalne politike (etnocida), nasilja in pobojev, ki so jih izvajali pripadniki črnosrajčnikov že od začetka tridesetih let prejšnjega stoletja. 

Za potrditev zgoraj zapisanega se velja zgolj spomniti govora takratnega predsednika Evropskega parlamenta na komemoraciji leta 2019, ko je izjavil, da je bilo v bazoviški fojbi »na tisoče nedolžnih žrtev, ki so jih ubili zato, ker so bili Italijani« ter da so »žrtve vojne in protiitalijanskega sovraštva, ki so jih ubili vojaki z rdečo zvezdo na kapi samo zato, ker niso izpustili italijanske zastave.« S strani italijanske politike so take trditve bile in so še, glede na (ne)soočenja s polpreteklo zgodovino po drugi svetovni vojni, pričakovane, čeprav jih raziskave ne potrjujejo. Skoraj večji problem kot italijanski diskurz je udeležba in poklon nekdanjega predsednika države Boruta Pahorja žrtvam fojb, saj je s svojo prisotnostjo na takih komemoracijah pritrjeval (nikoli ga ni zanikal) italijanskemu narativu in ga tudi legitimiral.

Kasneje se je sicer, v smislu nekakšne recipročnosti, celo predsednik italijanske države skupaj s slovenskim poklonil štirim bazoviškim žrtvam, ki so padli pod streli fašistične oblasti. A kaj, ko italijanska država štiri padle antifašistične borce še vedno smatra kot teroriste in nič ne kaže, da bi se odnos do tega dela zgodovine spremenil. Zadnji dogodki to tezo le potrjujejo

Korak naprej, dva nazaj

Bodimo eksaktni. Čeravno italijanska politika vse od konca vojne (v resnici se je ta diskurz začel že v času Salojske republike) vztraja pri narativu o genocidu Italijanov s strani partizanskih čet, se je v zadnjem obdobju vseeno marsikaj spremenilo. Zgodil se je poklon bazoviškim žrtvam, slovenski manjšini v Trstu je bil uradno vrnjen Narodni dom, kar se po besedah odvetnika Rada Raceta, predsednika fundacije Narodni dom, ne bi zgodilo brez intervencije Boruta Pahorja. Če nadaljujemo: deluje paritetni odbor, ki ni zgolj sam sebi namen, slovenščina je (čeprav niti približno tako, kot bi morala biti) vedno bolj prisotna na območju, poseljenem s slovensko manjšino. 

Stanje za slovensko manjšino je torej boljše, kot je bilo še desetletje nazaj. A kaj, ko ob spremljanju italijanskih medijev in dogajanja v senatu lahko dobimo občutek, da se stvari odvijajo vse prej kot v pravo smer. Zdi se namreč, da italijanska vlada slovenski manjšini in državi daje bonbončke zato, da bi si zase po tiho prigrabila torto. 

Pustimo ob strani leta 2004 sprejeti zakon o dnevu spomina na žrtve fojb in eksodus Italijanov iz nekdanje Jugoslavije, čeprav je jasno nakazoval usmeritev nadaljnjega državnega narativa. Pustimo ob strani tolerirano paradiranje fašistov v Trstu, pustimo namensko prezrtje poročila mešane Slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, pustimo fašistično-propagandni film Srce v breznu, pustimo ukinjanje ravnateljstev slovenskih šol, pustimo ob strani, da se minister za šolstvo ni odzval na pozive Vsedržavnega združenja partizanov Italije k obnovi dogovora, na podlagi katerega pripadniki te organizacije in zgodovinarji v šolah razpravljajo o boju proti nacifašizmu. Pustimo ob strani, pa čeprav je bilo vse to napoved zadnjega dejanja italijanskega senata.

Sprejeta novela zakona o fojbah

Če bi bile komemoracije res podlaga za spravo med narodoma, kot je v to verjel nekdanji predsednik Pahor –v kolikor pač sprava lahko temelji na lažeh in enostranski interpretaciji, kjer je krivec nedolžen, nedolžni pa kriv – zadnje dejanje italijanskega senata potrjuje, da je bil Borut Pahor vsaj preveč optimističen. Rimski senat je namreč sprejel novelo zakona o fojbah, s katero bi med mladimi v Italiji razširili vedenje o povojnih pobojih in izseljevanju. Seveda ne govorimo o dejstvih, ampak ponovno o mitizaciji dogodkov, revizionizmu zgodovine. Ponovno brez zgodovinskega konteksta, ponovno brez omembe fašizma. 

Po noveli sodeč bo italijanska država namenila pol milijona evrov za študentski umetniški natečaj na temo dneva spomina in financiranje štirih obmejnih organizacij, ki ohranjajo spomin na fojbe in eksodus. Dodaten milijon evrov je predviden za dijaške ekskurzije v kraje, kjer so fojbe, ter od koder so bili pregnanci. Sredstva naj bi bila namenjena tudi lajšanju medkulturnega dialoga v zvezi s trpljenjem pregnancev iz Istre, Kvarnerja in Dalmacije. Ustanovljen je bil tudi koordinacijski odbor, ki naj bi dajal odgovore za odmevnejša zaznamovanja dneva spomina. 

Čeprav glede na neofašistično vodstvo rimske vlade sprejetje take novele ne čudi, še vedno odmeva tišina slovenske diplomacije. Kot da se nas to ne tiče. Zdi se, da si je Italija že prigrabila torto, pa tega ni nihče opazil zaradi bonbonov.  

Jan Bednarik