Filmi na festivalu slovenskega filma Portorož

Letos bo za spremembo na festivalu videti kar tri nove filme za otroke in mladino (če v to ne vštejemo še koprodukcije Dnevnik Pauline P.) in obilje dokumentarnih filmov, med katerimi lahko izpostavimo glasbene dokumentarce, ki so pri sicer nas prava redkost. Samo letos pa si bomo lahko ogledali kar dva, in sicer film o Zoranu Predinu (Praslovan) in o kultni punkerski zasedbi iz Metlike Indust-bag (100 dB). Svoj film je dobil tudi zdaj že nekdanji poslanec, bolje znan kot boksar, Dejan Zavec.

Mož, ki ni mogel molčati
Koprodukcijski kratki film nas popelje v nedavno preteklost, v čas devetdesetih let, ko je bilo na področju tedaj že nekdanje Jugoslavije najpomembneje, kje si se rodil oziroma »katero slavo slaviš?« Potniški vlak ustavi vojska z neizprosnim Alexisom Manentijem kot vojakom (v Varuhih formule igra glavnega zdravnika), ki začne pregledovati dokumente, saj vojaki ne želijo, da bi muslimani nadaljevali pot po železnici. V kupeju se začne napetost povečevati in razplet z ene strani prikaže sočutje do sočloveka in pravičnost, z druge pa neizprosnost in krutost. Film je zasluženo prejel zlato palmo na 77. Festivalu v Cannesu.

Varuhi formule
Film Dragana Bjelogrlića je lani na LIFFe verjetno prejel stoječe ovacije že zato, ker gre za pretresljivo zgodbo iz regije, ustvarjeno po resničnih dogodkih, posneto s prepričljivimi igralci in visoko produkcijsko vrednostjo. Vrača nas v čas hladne vojne, v čas skrivnosti, ki je bila desetletja zamolčana, v čas poskusov v raziskovalnem jedrskem reaktorju v Vinči, nekaj mesecev po njegovem odprtju, kjer so se dogodki odvili drugače, kot je bilo načrtovano. Zaradi nesreče v reaktorju je več jugoslovanskih znanstvenikov pristalo na zdravljenju v Franciji in postali so prvi ljudje, ki so jim uspešno presadili kostni mozeg s pomočjo oseb, s katerimi niso bili v sorodstvenih vezah. Postopno duševno in telesno razpadanje, prikrivanje skrivnosti in eksperimentiranje se večinoma odvijajo v notranjosti francoske bolnišnice, kjer jugoslovanski znanstveniki niso prepričani, ali jih imajo samo za laboratorijske podgane ali resnično obstaja možnost, da bodo preživeli. Intenzivna zgodovinska drama v večinoma francoskem jeziku.

Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna
Ob 56 aktualnih vojnih konfliktih na svetu, kar naj bi bilo največ hkratnih konfliktov doslej, je obujanje spomina na grozote ne tako oddaljene druge svetovne vojne še pomembnejši opomin na to, kar se ne bi smelo dogajati. V celovečernem filmu sta se scenaristka in režiserka podali na pot odkrivanja življenj otrok, ki niso vsi vedeli, da so bili iz Slovenije kot novorojenčki ukradeni s strani Tretjega rajha. Štirje protagonisti so med poslednjimi pričevalci tega rasnega eksperimenta, s katerim so želeli nacisti okrepiti svoje vrste. Dokumentarec je sestavljen iz »govorečih glav«, pa tudi iz številnih arhivskih posnetkov in fotografij, ki jasno kažejo, da zgodba ni izmišljena oziroma da si jo je izmislil nekdo z zelo slabim smislom za humor.

Stekleničarji
V Srbiji reciklaža obstaja samo v obliki »flašarošov« oziroma stekleničarjev, bolje rečeno »plastenkarjev«, ki dneve preživljajo na smetišču v Vinči in na kupe nabirajo plastenke. Deponijo si delijo z metalci, ki zbirajo železo, a o njih v filmu le slišimo. Vojinović je to hierarhizirano družbo spoznal do obisti, jo obiskal v njihovih s preštevilnimi posteljami napolnjenih domovih, z njimi obiskal družine v domačem kraju, jih videl v agoniji zaradi premajhne količine zbranega materiala ali ob brezdelju zaradi nezadovoljstva ob delu. Observacijski dokumentarni film prikaže ta umazan posel v vseh dimenzijah.

Nekoč v Posočju
Lirična pripoved je dokumentarni film o staroverskih običajih, ki so jih od ust do ust vse tja do prve svetovne vojne prenašali potomci starih Slovanov na območju Posočja. Redki hipni igrani prizori igralce upodobijo le od daleč, medtem ko je preostal del filma poln naravnih vedut porečja Tolminke in občasnih animiranih vložkov, od tridimenzionalne do bolj klasične animacije. Pripoved (preveč) podobnih glasov dveh naratorjev je polna informacij, okrancljana z bogatim leporečjem, in nas pelje od neznanih poti starodavne vere, ki se je morala skrivati pred (katoliškimi) sovražniki, a je kljub temu preživela stoletja dolgo. Film, ki bi si zaradi svoje polnosti zaslužil večkraten ogled.

Milko Bambič: V stanju rojevanja
Kdor ne pozna avtorja logotipa, ki ga Radenska uporablja še danes, verjetno tudi ne ve, da gre za enega od prvih (ali prvega) slovenskega striparja. Nekonvencionalen in vedno nasmejan možak je bil zamejski Slovenec številnih talentov, človek pred svojim časom in posledično nerazumljen ter preganjan. V filmu večinoma govorijo o njem, saj je že dolgo pokojen, a videti je tudi več odlomkov poglobljenega intervjuja z njim, v katerem razlaga svojo umetnost od grafičnega oblikovanja do oblačenja. Po formi precej klasičen dokumentarni film presega mnoštvo sporočil.

Kaj pa Ester?
Ona je nenavadna in zapiflana, on je popularen glasbenik, ampak tokrat za spremembo ne čakamo klimaksa ob končni združitvi, saj se že na začetku filma razideta. Kaj si nato poskuša priti nazaj do njenega srca na vse možne načine, Ester pa se ga poskuša odkrižati tudi tako, da si izmisli, da je po novem v partnerski zvezi s punco, četudi ni zares. Čeprav so nekateri igralci odločno prestari, da bi igrali najstnike, je režiserjeva poteza za takšen nabor igralcev razumljiva, saj tako nismo priče nenehoma amatersko okorni igri, ampak dialogi tečejo malo hitreje in malo bolj življenjsko. Sproščena zabava. 

Gepack
Neodvisna mladinska komedija ceste je komedija zmešnjav, v kateri se nekaj mladeničev odpravi na morje, a enega od njih prepričajo, da postane mula in mora čez mejo odnesti še nezakonit paket, ki vsem povzroči skrbi. Seveda se na poti vse zaplete in nič ne gre po željah vpletenih, a vseeno se odpre priložnost za novo ljubezen. Zabaven in enostaven film je celovečerni debi spletnega vplivneža Žige Kukoviča, ki je na platno privlekel nekaj manj poznanih obrazov, ki so se kalili predvsem v amaterskih gledališčih širom Slovenije. Ker ob njem ni treba veliko razmišljati, bo odličen za nedeljski opoldanski termin zadnjega dne festivala. Le pazite, da vam ob začetni špici ne postane slabo.

Tartinijev ključ
Najbolj hollywoodski od vseh mladinskih filmov, ki so letos umeščeni v tekmovalni program. Detektivska zgodba, v kateri se najstniki vpletejo v kriminalna dejanja, spominja na posodobljene pustolovščine Junakov petega razreda, le da je bila tokrat posredi novodobna tehnologija.
Dekle, ki se je s svojim očetom ravnokar pripeljalo v Piran, na telefon namreč prejme SMS, v katerem dobesedno piše, da naj nekdo prinese v lokal Ribič pištolo, kar jo seveda spodbudi k temu, da začne z novimi prijatelji odstirati tančice skrivnosti, ki se skriva za tem sporočilom. Čeprav kriminalca nista prav stara, uporabe kriptiranih aplikacij, kot je Signal, očitno ne poznata, saj sta pregovorno trapasta. K sreči enega od njiju igra vsestranski Jurij Drevenšek, ki je še enkrat dokazal, da se odlikuje tako v dramskih kot v komičnih vlogah. (Na FSF ga bo videti tudi v Bjelogrlićevih Varuhih formule.)
Na dinamiko dogajanja vplivajo še razgibani posnetki direktorja fotografije Mirka Pivčevića, ki je v objektiv ujel močne in živahne barve poletja v Piranu. Stereotipiziranje Ljubljančanov, na trenutke okorna igra glavne igralke, zanimivosti iz sveta zgodovine in znanosti, ki na trenutke izpadejo, kot da gledamo turistični vodič po Piranu, in mestoma prehitre rešitve problemov ter balkansko obarvan »italijanski« naglas, pa so elementi, brez katerih bi bil ta film še bolj gledljiv. 

Igrišča ne damo
Šišenska soseska 6 v Ljubljani, lokacija dogajanja tega filma, se v resnici bori s problematiko zgoščevanja prostora, kar po domače pomeni, da želi občina na največjem travniku daleč naokoli, igrišču med bloki, zgraditi dodaten blok. Filmski ustvarjalci tega niso vedeli, ko so izbrali prostor snemanja, navdihovali so se pri protestu otrok, ki so za svoje igrišče protestirali v bosanskem Travniku. Čeprav se s to tematiko trenutno ukvarja več deset lokacij po Sloveniji, film Igrišča ne damo ni zares političen. V prvi vrsti je zgodba o medosebnih odnosih, s pravljičnim koncem. Film, ki je bolj namenjen otrokom kot mladim, je še najbolj inovativen v izbiri kazni, ki jo otroci dobijo namesto hišnega pripora. Sentimentalna utopija z ljudmi napolnjenih blokovskih igrišč poudarja tudi okoljevarstveno noto, a s svojim melanholičnim pridihom za seboj pušča nekakšno praznino. Bolj kot družinski film je to »zabava« za otroke tam nekje do 11 let, ostali se bodo morda malo dolgočasili.

Čao Bela
Najstništvo je včasih kruto in staršem daje videz nenehne depresije, anksioznosti, zavračanja družbe, vendar večinoma ni tako. A v filmu Čao Bela pogled odraslega na najstništvo prevlada, zato se na trenutke zdi, da vsi govorijo kot slovenski pesniki. Kratko, odsekano, na enem tonu, z monotono melodijo. Ponovno so v igri tipske osebnosti, fina in po zadnji modi oblečena nesramnica in na drugi strani spregledana alternativka, vmes pa seveda lep košarkar. Takšne like, vredne ameriške srednje šole, pa so umestili prav na Gimnazijo Poljane, kjer so meje med družbenimi skupinami v resnici morda še najbolj zabrisane. Od običajnosti še najbolj odstopa protagonistkin oče, ki se ne udejstvuje v enem od klasičnih poklicev, ampak se preživlja kot glasbeni producent, zato lahko na obisku pri njem vidimo kakšne znane obraze, ki sicer niso igralci, a delujejo neverjetno sproščeno. Zasedba je sicer polna novih, doslej še ne- ali redko videnih igralcev.

PIA NIKOLIČ