Intervju: »Če se bodo sredstva povečala, bomo najprej povečali dodeljena sredstva na projekt, ker je slovenski film v kontekstu evropske kinematografije absolutno med tistimi, ki imajo najmanjši budžet na posamičen film.« Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra

Ministrstvo za kulturo je za leto 2025 napovedalo povečanje proračunskih sredstev na 271,7 milijona evrov, s čimer se je napovedan znesek za 36,8 milijonov evrov povečal celo od prvotno sprejetega zneska proračuna. Slovenski film bo tako doživel približno enkratno povečanje sredstev, ki bodo zrasla na 14,4 milijonov evrov, kar je 4,75 milijona evrov več kot v letošnjem letu. Pred Festivalom slovenskega filma in pred zvišanjem proračuna smo na Slovenskem filmskem centru (SFC) obiskali njegovo direktorico, da bi jo povprašali, kakšne spremembe se obetajo.

Ministrstvo za kulturo je za prihodnje leto napovedalo znaten dvig finančnih sredstev za področje filma. Kaj ta dvig pomeni za vas in kakšne spremembe lahko zaradi tega pričakujemo?
Naposled smo dočakali trenutek, ko se bodo sredstva res znatno povišala. Na kar že dolga leta opozarjamo kot na nujnost, je ta vlada končno upoštevala. Največji del sredstev za slovenski film bo, kot pričakujemo, namenjen SFC, pretežno gre torej za sredstva, ki so namenjena ustvarjalcem. Film bo dobil več kot 5 odstotkov celotnega proračuna za kulturo, kar je lep dosežek.

Ali lahko kljub temu pride do ponovne ustavitve izplačevanja sredstev, kot se je to že zgodilo v času epidemije koronavirusa, ko ministrstvo ni hotelo podpisati pogodbe s SFC, ki jo vsako leto podpiše v začetku leta, da lahko do sredstev sploh dostopate?
Povečanje finančnih sredstev je izredno dobra novica, na drugi strani pa bo treba tudi sistemsko prilagoditi resurse, ki bodo zdaj lahko servisirali ta večji obseg sredstev. Sistemsko bomo morali izboljšati način za črpanje denarja, na kar opozarjamo že več let. Sistem zdaj ni ustrezen za film, je preveč administrativen in prepočasen. Še vedno je utemeljen na tem, da mi kot javna agencija ne moremo črpati sredstev iz proračuna, dokler ni podpisana vsakoletna pogodba z ministrstvom. Do tega pa vodi postopek, ki je v zadnjih letih omogočil podpisovanje šele marca, aprila. Zdaj poskušamo najti način, da bi prišlo do podpisa prej, da bi lahko denar črpali celo leto, kar bi bilo normalno in nujno. Poleg tega je izziv tudi vnašanje vseh projektov v seznam nacionalnih razvojnih projektov. Do tega je prišlo leta 2020, ko smo povsem zastali, ko smo bili celo leto brez financiranja zaradi zahtev ministrstva za finance, da se mora tudi film, v katerega Slovenija vlaga sredstva, evidentirati kot nacionalni razvojni program v skupnem zbiru nacionalnih projektov, ki jih financira država. Takrat smo prišli do točke, ko smo povsem zablokirali, potem sicer našli način, ki smo ga malo prilagodili filmu, ampak to je še vedno popolnoma neživljenjsko, sploh pa za tak obseg sredstev in projektov, ki se zdaj obetajo. Pri izdelavi filmov prihaja do ogromno sprememb, kar se tiče budžetov, terminov … To je živa tvorba, to ni most, ki ga naročiš, mu daš denar in se izdela. To je film, ki je narejen iz ljudi, ustvarjalcev, iz vseh drugih, ki določajo parametre: zasedenost igralcev, vremenske razmere, financiranje v tujini, zaprtje finančnih konstrukcij … Lahko bi delali kot pred letom 2020, ko je ministrstvo vse filme vneslo na seznam kot en projekt. Poleg tega je potrebno okrepiti tudi človeške resurse na SFC. Poleg mene je še sedem zaposlenih, hrvaški filmski center (HAVC) jih ima poleg direktorja še dvajset, upravlja pa približno z istim denarjem. Na Hrvaškem se je v zadnjih letih število ljudi podvojilo, pri nas pa še kar stojimo na mestu. Marsikdo je presenečen, da zmoremo že trenutno aktivnih 200 pogodb projektov, ki se razvijajo, od igranih celovečernih filmov, kratkih, dokumentarnih, animiranih, eksperimentalnih, pa do razvoja projektov, scenarijev … Vse te pogodbe pa moramo nadzorovati, jih procesirati in to je velik obseg. Če se bodo sredstva povečala, bomo zato najprej povečali dodeljena sredstva na projekt, ker je slovenski film v kontekstu evropske kinematografije absolutno med tistimi, ki imajo najmanjši budžet na posamičen film.
V zadnjih letih smo gradili predvsem infrastrukturo, kapacitete, uspeli razviti nekaj dobro delujočih produkcijskih hiš. Zdaj niso več le dve, tri, kot so nam nekoč očitali, razvili smo spekter različnih produkcijskih hiš, ki so mednarodno povezane, odprli smo prostor za koprodukcije, prostor za vstope mladih talentov, prvence, pri dokumentarcih smo razširili količino avtorjev. V mogočih razmerah smo v zadnjih letih zgradili podest, zdaj, ko prihaja več denarja, pa se mi zdi, da ne rabimo povečevati števila slabo financiranih na še več projektov.
Druga stvar, ki vsa leta ostaja odprta, je, na kakšen način spodbuditi pisanje scenarijev za »velike filme«. Naši scenaristi sploh ne pišejo ambicioznejših scenarijev, zato ker je nesmiselno pisati nekaj, kar nikoli ne bo postalo film, ker za to doslej ni bilo denarja. Pri 15 milijonih evrov, ki se zdaj napovedujejo, in v upanju, da se bodo sredstva povečevala še vnaprej, pa že lahko iščemo načine, da spodbudimo scenariste k pisanju filmov za večje, ambicioznejše filme, kostumske, zgodovinske, razkošnejše v smislu scenografije in produkcijske vrednosti. Imamo osnovno infrastrukturo, potrebno pa je premisliti, kako ustvariti pogoje, v katerih bodo filmski ustvarjalci lahko bolj dostojno delali, bili za svoje delo ustrezno plačani in s tem bili tudi bolj motivirani za naslednje projekte. Slovenskemu filmu večkrat očitajo, da ni dovolj ambiciozen, a težko je biti ambiciozen, če do zdaj ni bilo pogojev za to. Ta sredstva odpirajo veliko perspektive, ne bo pa to dovolj.

Torej ne razmišljate o kakšnem eksperimentu tipa Circus Fantasticus, ko je šel praktično celoten proračun enega leta za en film?
Mislim, da bi bila to napačna pot. Razvijati neko družino, kjer je vsak kvalificiran za eno stvar, potem pa nagraditi samo enega, da bo lahko delal, je po moje neodgovorno. Misliti moramo širše, odgovornost SFC je kolektivna, zato moramo poiskati drugačne načine, kako do ambicioznejših projektov, na primer, da imamo enkrat na dve, tri leta razpis, na katerem recimo podpremo realizacijo razkošnejšega filma, a najprej bi se bilo potrebno lotiti razvoja takih filmov in scenarijev, tega ne moremo storiti kar na vrat na nos. Če bi v prihodnjem letu na primer spodbudili razvijanje takih scenarijev, bi lahko v letu 2026 podprli projekte v razvoju ali že morda razpisali podporo za realizacijo ambicioznejših filmov, ampak seveda ne za celoten proračun. Ta mora še naprej odsevati raznolikost in razpršenost po vseh treh stebrih, igranem, dokumentarnem in animiranem.

Glede na to, da ravno prihajate s sestanka RTV, kako kaže temu do nedavnega velikemu akterju na področju financiranja filma? Lahko v prihodnosti računamo nanj?
Z RTV sodelujemo in želimo si še boljšega sodelovanja, ker RTV mora predstavljati organizirano središče avdiovizualne industrije. Ima svoje izzive, s katerimi se bo morala soočiti, vsekakor pa moramo začeti sodelovati na področju serij, ki so v tem času najbolj aktualna vsebina. Svet Evrope, znotraj katerega deluje sklad za koprodukcije Eurimages, nam je ravno poslal v razpravo evropsko konvencijo o koprodukciji na področju serij. Konvencijo o koprodukciji filmov smo že podpisali in jo ratificirali. Že nekaj časa se je pripravljala ta konvencija, ker so serije trenutno absolutno dominantna vsebina na nekinematografskih kanalih. Konvencija je zdaj na naši mizi in čaka na mnenja držav in pristojnih inštitucij in serije so tiste, pri katerih moramo skupaj z javno televizijo najti način, da bi najbolj kakovostne podprli s skupnimi močmi. S filmi je, kot je, imamo 17. člen zakona o SFC, ki RTV zavezuje, da mora vlagati v kinematografske filme, serije pa so izziv za prihodnost, ki je naš skupen. RTV ima velik interes za te vsebine, predvsem zaradi ustvarjalcev, ker se zanje šele tu razvije prava industrija. Slovenija je zdaj že dve leti tudi članica sklada za serije na Eurimagesu, kjer se naši producenti lahko prijavijo za sredstva. Z večinsko serijo še noben producent iz Slovenije ni imel pogojev za prijavo, se je pa prijavila in sredstva tudi pridobila ena slovenska produkcijska hiša, ki kot koproducent nastopa pri seriji, katere glavni producent je belgijska produkcijska hiša.

Bo torej nekoč v prihodnosti SFC razpis za serije?
V neki mali meri to že razpisujemo. Pri enem kanalu sredstev, ki je namenjen medijskim televizijskim vsebinam in ga po domače imenujemo AV razpis, smo v zadnjih letih našli način, da razpisujemo sredstva za serije, ampak so tako majhna, da iz tega ni prišlo še nič večjega. Serije so naša ambicija. Zdaj je v pripravi nekaj resnih, ambicioznih serij, tako da ko najdemo način, da se v to vključimo z večjim denarjem, nas čaka obetavna prihodnost.

Kljub vsem dobrim namenom pogosto slišimo kritike na račun tega, da gre ogromen odstotek denarja na SFC za obratovalne stroške. Boste zaradi povečanja sredstev zaposlili koga novega?
Verjetno, če bomo dobili dovoljenje za to.

Se da te obratovalne stroške optimizirati?
Naši stroški za delo so relativno nizki ravno zaradi malo zaposlenih. Od 9 milijonov imamo okoli 10 odstotkov namenjenih stroškom dela ter splošnim in programskim stroškom. Dve tretjini od tega predstavljajo programski stroški, ki so namenjeni Festivalu slovenskega filma Portorož, predstavitvam na tržnicah v Cannesu, Berlinu, Clermont-Ferrandu, za promocijo naših filmov na tujih festivalih, promocijskim aktivnostim v Sloveniji, izvedbi retrospektiv v tujini, pripravi katalogov, aktivnostim filmske komisije in mnogih drugim aktivnostim. Za samo delovanje SFC gre okoli 300.000 do 350.000 evrov na leto, vse ostalo so stroški, namenjeni filmom, programskih aktivnostim, filmski vzgoji, festivalom ter drugim komplementarnim dejavnostim. Nimamo nobene rezerve.

Če se boste okrepili, bo okrepljeno tudi prijavljanje na razpise? Zaznala sem nezadovoljstvo pri prijateljih, ki so morali ob prijavi na razpis samo za obdelavo prijave odšteti 40 evrov, čeprav imate v ta namen na SFC zaposlene ljudi?
Gre za tarifo, ki je bila uvedena leta 2012 v sklopu Zakona o uravnoteženju javnih financ, ko je država določila, da bo za SFC financirala samo še tri od devetih uslužbencev, kot jih je bilo takrat, in tarifa je bila uvedena kot eden od načinov financiranja. Ministrica je za leto 2025 zagotovila, da se bo sedem od osmih plač financiralo iz proračuna, zato smo z naslednjim letom predlagali ukinitev tarife, o čemer javnosti še nismo obvestili. To novico mora še potrditi vlada, ampak naš svet je sklep že sprejel. Upam, da to ne pomeni, da bomo po novem procesirali 500 namesto 100 projektov na posameznem razpisu, saj je prijavna tarifa na nek način zagotavljala tudi večjo resnost prijaviteljev pri odločitvah, ali projekt prijaviti na razpis SFC. Kljub temu bo odprava tarife za uporabnike v smislu dostopnosti razpisov to en korak naprej.

Se vam torej trenutno denar zdi dobro razporejen, glede na to, da boste trenutno obstoječe projekte samo še bolj obogatili?
Vsako leto to malo prilagajamo, zagotovo so možne izboljšave. Resnejše povišanje sredstev bo zagotovo zahtevalo področje dokumentarnega filma. Še vedno bo zaradi produkcije najdražja igrana forma. Z animiranim filmom pa je tako, da celovečernih sploh ne delamo, ker proračun tega še vedno ne bo omogočal, tako da bo treba tudi pri tem dobro premisliti, kako sredstva pri animaciji zvišati, predvsem za namene serij, ker te vsebine pri nas nastaja dosti, za celovečerne animirane filme pa bi se moral budžet bistveno prerazporediti, ker bi za produkcijo celovečernega animiranega filma potrebovali od napovedanih 15 milijonov najmanj polovico teh sredstev. Na področju festivalov smo v zadnjih letih sredstva malo povečevali, tudi tu bo verjetno treba kaj dodati, če hočemo ambiciozne projekte, ampak tu imamo en drug izziv in sicer shemo državnih pomoči, ki določa, da mora polovico sredstev prijavitelj zagotoviti sam, in to je, ko višaš sredstva, zanje vedno težje. Če jim daš 30.000 evrov, morajo oni torej zagotoviti še 30.000 evrov, če jim date 200.000 evrov, pa jih morajo zagotoviti še 200.000.

Zaradi afere okoli filma NK Svoboda ste tako ali tako že napovedali še nekatere dodatne ukrepe, ki bodo zahtevali nekaj sredstev.
Po 15 letih se nam je očitno pri enem projektu zgodilo, da ni šlo vse tako, kot bi moralo iti. Na prvi pogled pri projektu nič ni izgledalo neobičajno, informacij, da bi šlo karkoli narobe do aprila letos pravzaprav nismo imeli. Režiser je namreč pripravljal projekt, vse je bilo normalno še spomladi. Ko je prišel zahtevek za izredno izplačilo tretje tranše, pa smo bili prvič seznanjeni, da nekaj ni v redu, ker smo izplačali že dve tranši, ki bi morali zadoščat, da producent prične s snemanjem. Nedavno smo sprožili izredno revizijo tega projekta, ki jo bo opravljala izkušena revizorka, ki smo jo izbrali na SFC. Ta projekt nas je opozoril tudi na nujnost po izboljšavah v sistemu, saj se to ne bi smelo zgoditi, ker je šlo za preverjenega producenta, uveljavljenega režiserja, ker so bila sredstva nizka, ampak ne nižja od siceršnjih. Na mizi imamo še par ukrepov, ki jih bomo v prihodnjem letu uvedli na področju nadzora. Izboljšali bomo protokole revizij, kaj vse mora revizija pogledati, na kakšen način. Leto 2025 bo fokusirano na nadzor, kar mislim, da je dober začetek za leto, ko prihaja do bistvenega povečanja sredstev, ker moramo, kot kaže, vzpostaviti boljše mehanizme nadzora. Nenazadnje bomo upravljali z višjimi sredstvi in tako bo obseg nadzora in naša odgovornost bistveno večja. Za NK Svoboda bomo šele izvedeli, kje so bile napake in kako se lahko projekt nadaljuje. Dostikrat so me vprašali, kako lahko do tega pride. Pri filmu je čisto vsak primer primer zase, v večini primerov pride od začetka, ko projekt dobi odločbo o financiranju, pa do konca, ko se film naredi, najmanj deset prekretnic, ki jih je treba “obračati na roko”, takšnih ali drugačnih: finančnih potreb, menjave lokacij, sodelavcev, ki so s projekta odšli ali zanj nepredvideno nimajo časa, igralcev, ki so si bodisi zlomili roko ali kaj podobnega, nepredvidljivih vremenskih razmer, kot na primer snega, ki ga ni bilo, ali poplav … To je nekaj, o čemer ne govorimo veliko v javnosti, ker je to ozadje nastajanja filma, zato se pri projektu NK Svoboda do točke, ko so zaprosili za izplačilo 3. tranše, ni zdelo nič nenavadnega. Takih situacij in »prekretnic« smo srečali že milijon, a vsi filmi so se doslej uspešno dokončali. Velik problem vidim v tem, da režiser ni bil seznanjen s tem, da je produkcija v težavah. Naš partner je vedno neodvisni producent, ki je podpisnik pogodbe in nosilec odgovornosti, ampak da režiser, ki ima pripravljeno ekipo, ni seznanjen s tveganji, je nenavadno. Zdaj raziskujemo, kako imajo to urejeno drugod, kako so urejena razmerja med producenti in režiserji. Na Hrvaškem po naših informacijah na primer podpisujejo tripartitno pogodbo med centrom, režiserjem in producentom. To, da režiser ni seznanjen, se ne sme več dogajati. Prepričana sem, da bi v primeru, če bi bil režiser ustrezno obveščen o izzivih produkcije, tudi mi prej vedeli.

Glede na vse te izboljšave, ki se pričakujejo, ste razmišljali kaj tudi o tem, kako lažje priti do drugega filma režiserja, ker zaenkrat se do prvenca še nekako pride, na drugega pa morajo nato počakati, »priti na vrsto«, ker je toliko režiserjev, in se zdi, da morajo čakati nekaj let.
Pokojna producentka Dunja Klemenc je bila kratek čas članica sveta SFC in nekoč mi je rekla, da v Sloveniji ne moremo vsako leto podpirat prvencev, saj ti režiserji priložnosti za svoj drugi film ne bodo dobili, preveč jih je. Ob tem, da vsako leto praviloma podpremo vsaj en igrani prvenec, sem jih pričela preštevati in res je število  »novih« režiserjev veliko za tako majhen prostor. V 15 letih je to 15 prvih filmov, kar pomeni, da bo treba posneti še 15 drugih filmov, ampak zaenkrat za ta izziv še nimamo dobre rešitve. Nam pa je v zadovoljstvo, da so v zadnjem času nekateri avtorji dokaj hitro dobili priložnost, da posnamejo svoje druge filme, recimo Urša Menart in Darko Štante, onadva sta med tistimi, ki sta zelo hitro prišla do drugih filmov. Na zadnjem razpisu je taka režiserka Tijana Zinajić, ki je film Prasica, slabšalni izraz za žensko končala par let nazaj, tako da kaže, da se prostor vseeno bolj odpira, kot se je, ni pa to sistemsko urejeno. Enostavno se je poklopilo, da so ti trije, ki so imeli precej uspešne prve filme, dobili hitro tudi svoje druge.

Kako pa je s starimi filmi? Bo tudi restavriranje prišlo v sklop novega proračuna? Kako se boste izognili fiaskom iz preteklosti, ko se je ciljalo predvsem na najnižjo ceno in je bilo potrebno nekatere filme tudi trikrat restavrirati?
Digitalna restavracija je področje, ki ni sistemsko urejeno. Zakonodajo na področju filma imamo relativno staro, kar 15 let. V njej nobena od štirih nacionalnih institucij na področju filma (Slovenska kinoteka, SFC, Filmski arhiv pri Arhivu RS in Viba filma) nima zapisane naloge izvajanja digitalne restavracije filmske dediščine. SFC je zato s tem začel zgolj zato, ker je lastnik pravic in nam je v interesu, da se starejši filmi ponovno pokažejo. V tem pionirskem obdobju digitalnega restavriranja je prišlo do mnogo poskusov in napak, vsi smo se učili, kako na tem delati, koga v to vključevati … Kekci so se recimo enkrat že restavrirali in v zadovoljstvo mi je, da bomo prihodnje leto končno lahko videli dva restavrirana filma o Kekcu in to v 4k resoluciji. Sistemsko bi to nalogo morala prevzeti ena inštitucija. Zaenkrat je tako, da smo mi lastniki pravic, Arhiv RS skrbi za hrambo filmskih materialov, Kinoteka pa ima največ ambicij in znanja za to področje. Zdaj imamo v Sloveniji celo dva mlada strokovnjaka, ki sta filmsko restavriranje študirala v tujini. Na dolgi rok bi morali ustanoviti restavratorski center za avdiovizualno dediščino. Enega že imamo za starejše umetnosti, čas je tudi za filmskega, saj je film v Sloveniji star že 120 let in če bi tak restavratorski center začel z delom danes, bi lahko kontinuirano delal še trideset let, ker je avdiovizualnega materiala že ogromno. TV Slovenija to za svoje potrebe dela kontinuirano dobro in profesionalno, za nacionalno filmsko dediščino pa take sistemske ureditve ni, zato tu prihaja tudi do napak.

Bo SFC kaj sodeloval pri EPK GO! 2025? Govori se namreč o novem filmskem festivalu?
Zadnji dve leti smo za Evropsko prestolnico kulture v Gorici in Novi Gorici odprli posebno polje financiranja na razpisih za dokumentarce in podprli kar nekaj filmov na to temo, med drugim novi film Eme Kugler. Koliko filmov bodo tam pokazali, ne vem, ker programsko ne sodelujemo, vem pa, da želijo vzpostaviti lokalno filmsko komisijo, točko, ki bi okrepila snemanja na lokalni ravni. Seznanjeni pa smo tudi s pobudo Društva slovenskih animatorjev, da skupaj z Univerzo v Novi Gorici pripravljajo platformo za grajenje mostov med slovensko in italijansko animacijo.

Se vam zdi, da bi lahko EPK promoviral slovenski film? Kako je sicer slovenski film sprejet v tujini?
Slovenski film je v tujini vse bolj prepoznaven, a manjka nam preboj na velik festival, kot je v Cannesu, Benetkah, Berlinu. Upam, da se nam v naslednjih letih to zgodi, saj se potem odprejo vrata za naprej. Poglejte Urško Djukić, ki je dobila dve ključni evropski nagradi in zdaj vsi vedo zanjo in njen celovečerni prvenec je težko pričakovan. Velikokrat med festivalskimi selektorji in filmskimi kritiki slišimo, da je kvaliteta slovenskega filma v zadnjih letih bistveno napredovala. Zato si želimo, da bi se tudi v okviru EPK GO2025 govorilo o slovenskih filmih, da bi jih čim več vključili v program evropske prestolnice. Glede na to, da je programski vodja EPK Stojan Pelko strokovnjak za področje filma, upam da bo to predstavljalo lepo platformo tudi za naše ustvarjalce, saj je EPK nekaj, kar vzbudi širšo pozornost, lahko tudi velik mednarodni odmev. Danes je na področju filma v mednarodnem prostoru huda konkurenca. Ko so jugoslovanski filmi potovali v Cannes, so tekmovali s 50 drugimi filmi, danes lahko tekmujejo tudi s 5.000 drugimi filmskimi deli. Festivalski selektorji pogosto zaznajo, da našim filmom manjka produkcijska vrednost: ali je imel film dovolj denarja, da je naredil, kar je hotel narediti, ali mu manjka scena množičnega prizora, zahteven prizor prometne nesreče, ki je nima, ali kaj drugega. To se vse lahko spremeni s povečanimi vlaganji v film in razvojem znanj in veščin v sektorju.

Prihaja Festival slovenskega filma. Ali kot organizatorji vidite, da bi bilo potrebno kaj spremeniti?
Smo ena redkih držav, ki sploh imamo nacionalni festival, na Hrvaškem ga nimajo, v Srbiji so se ob poskusu oblikovanja nacionalnega festivala vsi med seboj sprli in nadaljnjih edicij niso več pripravili, drugod imajo t.i. filmske akademije, na katerih le podeljujejo nagrade, zato ga moramo ceniti. Festival sam po sebi zagotovo ni dovolj ambiciozen, saj mu finančna sredstva, ki mu jih namenjamo, tega ne omogočajo. Šestdnevni Festival slovenskega filma Portorož organiziramo s 150.000 do 180.000 evri, kar je na primer petkrat manj od proračuna puljskega festivala. Festival kljub temu uspe ohranjati nek ustrezen profesionalen nivo. V resnici lahko rečem, da sem zadovoljna z njim. Poteza direktorja Bojana Labovića z vključitvijo velikega števila študentov pa je bila sploh odlična, saj s tem raste generacijska povezanost v filmskem sektorju, ki je zelo pomembna za prihodnost. Upam, da bo več denarja v prihodnjem letu omogočilo tudi povečana sredstva za festival, kar bi v Portorož pripeljalo tuje selektorje, ustvarjalce, naredilo bogatejše obstranske programe … Na žalost je vse povezano z denarjem, ob tem pa tudi z infrastrukturo, kjer ima Portorož veliko omejitev, tako s prenočitvami kot dvoranami. Zdaj smo našli rešitev z občino, da nam namesto prizorišča Monfort, ki ga je namenila za druge namene, zagotovi nov prireditveni prostor za projekcije, Magazin Grando. Gre za prostor, kamor moramo kot organizator za potrebe filmskih projekcije vse pripeljati sami, najeti klimo, namestiti notranje pohištvo, integrirati vso potrebno infrastrukturo, najeti predvajalno tehniko, reflektorje, platno … Za opremljanje ene take dvorane gre najmanj 25 do 30 tisoč evrov. Samo dvorana v Avditoriju je v celoti opremljena za filmske projekcije, vse ostalo je potrebno opremiti.

Večkrat ste že omenili pomanjkanje infrastrukture, tudi v zvezi z Viba filmom, in ko že govoriva o Obali, se je razmišljalo o ponovni uporabi studia na Fornačah?
Ta je bil v Jugoslaviji edini filmski studio na tej strani Severnega Jadrana, ki so ga uporabljali tudi tuji producenti, a je v zadnjih desetletjih vztrajno propadal. Gre za izjemno lokacijo v Piranu. Po mojih informacijah si Občina Piran želi ohraniti namembnost na področju kulture, več let že tečejo pogovori glede prihodnosti te nepremičnine na obali, ki je sicer v lasti države. Govorilo se je med drugim o študentski rezidenci, pa o ideji, da bi tam potekale ustvarjalne delavnice ali izmenjave na področju filmske umetnosti, za samo produkcijo studio danes v velikosti, v kakršni je, ni ustrezen. Velikost in obseg tega studia sta za današnje produkcije premajhni, morali bi ga povsem prenoviti, trenutno je zadrževanje in gibanje v njem za ljudi celo nevarno. Ministrstvo pripravlja zakon, skladno z zavezo iz koalicijske pogodbe Vlade RS, s katerim bi želeli sistemsko urediti filmsko področje. Ta zakon bo šel počasi v javno razpravo in na nekem mestu se predlaga, da se Viba film in SFC združita, o čemer tečejo razprave že vrsto let.

Je združevanje Vibe filma in SFC po vaše dobra ideja?
Mislim, da bi se morale za optimalen in celovit razvoj sektorja združiti vse štiri nacionalne inštitucije na področju filma (Viba film, Slovenska Kinoteka, Filmski arhiv pri Arhivu RS in Slovenski filmski center) in v tem smislu že združevanje dveh inštitucij predstavlja dober začetek. Razpršenost skrbi za področje filma v Sloveniji nas šibi in zagotovo bi lahko predstavljali močnejši steber kulture in umetnosti, če bi prišlo do združitve in prenosa vseh aktivnosti na eno inštitucijo. Kot je to urejeno na primer na Švedskem ali v Franciji. V optimističnem duhu današnjega trenutka, ko se slovenskemu filmu obetajo bistveno boljši pogoji, se zdi, da bi tudi z združitvijo dveh od štirih inštitucij lahko naredili bistven korak naprej. Nasploh verjamem, da je predvsem na manjših teritorijih združevanje in povezovanje ključnega pomena za razvoj. Veseli me, da se prvi korak v to smer že pripravlja.

PIA NIKOLIČ