40 let od uvrstitve v 2. jugoslovansko ligo

Pred dnevi so se v gostilni Oljka v Vanganelu zbrali nekdanji koprski nogometaši, ki so pred natanko 40 leti pisali klubsko zgodovino. V sezoni 1984/85 so se namreč z zmago v slovenski ligi prvič uvrstili v 2. jugoslovansko ligo. Za amatersko ekipo Kopra je bil ta dosežek nepojmljiv, saj je bila to potrditev dobrega dela primorskega kluba in hkrati vstop v prvenstvo, ki je imelo na področju nekdanje skupne države veliko težo.

Po dveh zaporednih 4. mestih si v omenjeni sezoni nihče ni predstavljal, da bodo na koncu prav oni zmagovalci. Konkurenca je bila močna, saj se je za vrh borilo veliko ekip. »Spomnim se odločilne tekme v Mariboru pri Kovinarju. Železniška postaja je bila tik ob stadionu, tako da so številni naši podporniki prišli dobesedno iz vlaka na igrišče. Zmagali smo s 3:1, slavje pa se je nadaljevalo na koprskem Titovem trgu, kjer smo pričakali navijače. Kasneje nas je sprejel tudi župan, sami pa smo se počutili kot, da smo osvojili ligo prvakov, « se je ključnega trenutka sezone spomnil Davor Vitulič, ki je ravno tisto sezono prišel v slovensko Istro iz Sežane. V ekipi mladih in domačih fantov je bilo sicer zgolj 5 prišlekov, in sicer sta iz sežanskega Tabora prihajala še kapetan Igor Kariž ter prvi strelec ekipe Željko Studen, medtem ko sta bila iz Rijeke na slovenski obali Grgurina in Božičič. Sicer pa je tista generacija premogla kar nekaj perspektivnih mladeničev – brata Badžim, Alfred Jermaniš, Samir Zulić, Branko Zupan, kasneje tudi Marinko Galić in Mladen Rudonja. Vse skupaj sta vodila trenerja Lučjo Pertič in Edi Majaron, ki sta nogometu dala novo, še nevideno dimenzijo. Oba sta odlično sodelovala s predsednikom Karlom Emeršičem in nogometaši, ki so odlično vzdušje in atmosfero ustvarili tudi izven terena. »Kemija je bila odlična, saj smo bili povezani na in izven terena. Včasih ni bilo telefonov, tako da smo bili veliko v neposrednem stiku. Če nisi vedel, kje smo, si nas našel v baru Trojka pri Mudinih vratih. Tudi po tekmah je bila vedno prisotna harmonika, česar pri današnji mladini ni več, saj vsi hitijo domov,« je svoje spomine delil Marino Viler, ki je s koprskim klubom praktično odraščal. »Veliko je bilo odrekanj in prilagajanj. Bili smo amaterji, ki smo igrali nogomet za »gušt«. Po službi smo tekli takoj na treninge. Zahvaliti se moram družini za vso potrpljenje, pa tudi sodelavcem in nadrejenim v službah, ki so omogočili spreminjanje urnikov oziroma turnusov, « je še dodal priljubljeni Rulo, sicer oče nekdanjega reprezentanta Mitje Vilerja. »Sam sem delal kot strojevodja na železnici in sem velikokrat delal v nočni izmeni, a sem za nogomet vedno imel dovolj moči, energije in volje. V tisti sezoni sem izpustil samo eno tekmo, ko sem se poročil,« je svoje pristavil še Vitulič.

Pogoji so bili takrat ne primerno slabši kot zdaj. V Kopru je bilo eno igrišče, kjer so trenirali vsi, kasneje pa so dodali še pomožno peščeno igrišče. Kljub nekaterim ponudbam iz tujine, pa so se številni nogometaši raje odločili za podaljšanje zvestobe domačemu klubu. Kot sta dejala sogovornika, je bil takrat Koper klub z dušo, kjer je bilo lepo igrati, v primerjavi z zdajšnjim obdobjem, ko se zdi, da je zaradi številnih tujcev na žalost trenutna zgodba precej »umetna«. Nogomet so Slovenci, sploh pa Koprčani, nekoč dojemali precej drugače kot danes, saj so bile tribune vselej polne. »Mi smo bili amaterji pa smo doživeli nekatere stvari, ki jih danes niti profesionalci ne doživijo. Derbi z Izolo smo igrali pred 5.000 navijači. Vzdušje je bilo noro, včasih pa so ljudje komaj čakali nogometne tekme. Nedelja je bila rezervirana za mašo in kasneje odhod na stadion. Pritegnilo jih je tudi to, da smo bili vsi mladi in domači igralci, na tribunah pa so bili vedno tudi družinski člani in prijatelji,« se nogometne evforije spominja Viler. Pred polnimi tribunami so Koprčani igrali tudi v krstni sezoni v 2. jugoslovanski ligi, kjer so prepotovali »pol Jugoslavije«. V državnem prvenstvu so tako gostovali v Banja Luki, Bihaču, Brčkem, Bački, Splitu, Šibeniku, Zadru, Prijedorju in drugih krajih nekdanje skupne države. Kljub temu, da so sprva mislili, da bodo lahko enakovredno igrali s prav vsako ekipo, pa je hitro postalo jasno, da bodo glavni kandidati za izpad, kar se je naposled tudi zgodilo. Čeprav so na domačem terenu igrali kar spodobno, pa jim je na gostovanjih vselej nekaj zmanjkalo, pa tudi sodniški kriterij jim ni bil ravno naklonjen. So pa v tisti sezoni Koprčani igrali v finalu za amaterskega prvaka bivše države, kjer jih je po preobratu z 2:1 premagala Crvena Zvezda Gjilane. »Takratni nogomet se z današnjim ne more primerjati, pa tudi liga je bila zelo močna, « je za konec še dejal Vitulič, ki še naprej ostaja vpet v nogomet, ki ga je po njegovem mnenju izoblikoval in mu omogočil spodobno življenje, tudi zdaj, ko je v pokoju. Oba sta bila pred dnevi tudi na skupnem srečanju in praznovanju obletnice velikega uspeha, kjer so se spominjali anekdot in zgodb iz tistega časa. »Zbralo se nas je kar nekaj, se pa z nekaterimi tudi drugače še srečujemo v vsakdanjem življenju. Znova smo se spomnili tiste sezone, ko smo dosegli nekaj, kar je težko predstavljivo. Ponavljam – amaterji, ki smo igrali s srcem in z guštom, « je svoj pogled na dogodke pred štirimi desetletji še enkrat več povzel Marino Viler.

Andraž Velkavrh