Kultura

Tina Mahkota ob 80. obletnici Joyceove smrti: Njegov pravi dom je bil jezik

Poudarki zgodbe
  • Ob vprašanju, kako lahko beremo dela irskega pisatelja v koronačasu, je Tina Mahkota spomnila, da je Joyceov osrednji roman Ulikses literarna klasika v smislu spajanja nizkega in visokega, predvsem pa je hvalnica vsakdanjosti, popularni kulturi, antropologiji vsakdanjega življenja, velemestni kakofoniji.

Mineva 80 let od smrti Jamesa Joycea, enega najpomembnejših romanopiscev 20. stoletja. Prevajalka Tina Mahkota je ob tem za STA zapisala, da je bil Joyce v pisanju “vedno pozoren do najmanjših podrobnosti, nenehno iščoč, kako posredovati življenje v vsej njegovi zapletenosti in dvoumnosti – na nov, pogosto osupljiv in tudi neskončno smešen način”.

James Joyce se je rodil 2. februarja 1882 v Dublinu. Študiral je filozofijo in jezike. Leta 1902 je odšel v Pariz, da bi se posvetil študiju medicine in naravoslovja, tam pa se je seznanil z literarnim simbolizmom in realizmom.

Tina Mahkota, ki je prevedla Joyceovo poezijo in kratko prozo, nato pa še Pisma Nori in Dublinčane, je zapisala, da se je od leta 1904, ko je dokončno prostovoljno zapustil rodno Irsko, “da bi že milijonto pot srečal resničnost izkušnje in v kovačnici svoje duše skoval neustvarjeno zavest svojega rodu”, z družino selil po Evropi. Ustalil se je v Trstu, preživel kratko mrzlo zimo v Pulju, se vrnil v Trst, preselil v Pariz in nazadnje v Zürich.

“Prečenje vsakršnih meja, stvarnih in nesnovnih, preseganje vsakršnih omejenosti je bila resničnost njegove izkušnje. Njegov pravi dom je bil jezik. Sčasoma je po toliko letih, ki jih je preživel v Evropi, po vsakodnevnem prebiranju tudi do petih evropskih časnikov in prisluškovanju žuborečih mešanic jezikov v večkulturnih mestih, iznašel svojega. V njem je lahko vsaka beseda sama po sebi cel svet (word-world),” je za STA razmišljala Tina Mahkota. Po njenem zapisu si je Joyce izposojal iz številnih jezikov, doma govoril tretjega, v pisanju pa bil vedno pozoren do najmanjših podrobnosti.

Ob vprašanju, kako lahko beremo dela irskega pisatelja v koronačasu, je Tina Mahkota spomnila, da je Joyceov osrednji roman Ulikses literarna klasika v smislu spajanja nizkega in visokega, predvsem pa je hvalnica vsakdanjosti, popularni kulturi, antropologiji vsakdanjega življenja, velemestni kakofoniji.

“Tako kot zgodnja zbirka novel Dublinčani je napisan v merilu običajnega človeka, napolnjen z vsakdanjimi izkušnjami, ki jih tako zelo pogrešamo v času ustavitve in zaprtja. Naključna srečevanja na ulicah, pohajkovanje, nakupovanje, obiskovanje kina, gledališča, posedanje po lokalih, popivanje, prisluškovanje klepetu mimoidočih. Koga vse ni Joyce srečeval na svojih odisejadah po mestu, komu vse ni prisluhnil,” je zapisala.

Hkrati pa je prevajalka in poznavalka Joycea spomnila, da nam njegova dela pokažejo tudi krhkost vsakdana: “Številne smrti ljubljenih v Uliksesu in Dublinčanih so opomniki, da je vsakdan neskončno krhek. In tudi v času, ki ga živimo zdaj, smo se naučili, kako zelo je življenje neznano in dvoumno. Imamo drug drugega, a smo sami. Sami z drugimi.”

“Pisateljev zemski vek” se je iztekel 13. januarja 1941 v Zürichu, po neuspeli operaciji razjede dvanajstnika. Poleg Uliksesa in zbirke Dublinčani literarni kritiki med vrhunce Joyceovega ustvarjanja uvrščajo še romana Umetnikov mladostni portret in Finneganovo bdenje ter zbirke pesmi Komorna glasba in Zbrane pesmi. V slovenščino so prevedena vsa ključna Joyceova dela in nekateri manj znani zapisi.

Zaradi manjšega zapleta sta Joyce in njegova žena Nora postala tudi del slovenske kulturne zgodbe. Leta 1904, ko sta zakonca potovala z vlakom proti Trstu, sta pomotoma izstopila na ljubljanski železniški postaji in bila tako primorana tam preživeti noč. Od leta 2003 na omenjeni dogodek spominja umetniško delo Jakova Brdarja na prvem peronu železniške postaje. O dogodku je leta 1994 izšla tudi zbirka kratkih zgodb Noč v Ljubljani.

Source
STA

Povezani Članki

Back to top button