Jose Luis Peixoto na Fabuli ob romanu Mestece Galveias
Na festivalu Fabula je v ponedeljek zvečer gostoval portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto ob romanu Mestece Galveias, ki ga je v slovenščino prevedla Blažka Müller. V pogovoru z njo je pojasnil svoje dojemanje pisanja in življenja na sploh. Kot je povedal, je pisanje v njegovi naravi, da lahko od tega živi, pa je označil za veliko srečo.
Jose Luis Peixoto velja za enega najvidnejših avtorjev sodobne portugalske literature. Njegova leposlovna in pesniška dela so prevedena v več kot 30 jezikov in jih proučujejo na univerzah. Za roman Nao Olhar (Ne glej) iz leta 2001 je prejel izjemen odziv literarne kritike in bralstva ter bil nagrajen z literarno nagrado Joseja Saramaga.
Rojaka nobelovca je spoznal prav na dan izida svoje knjige, zatem se je z njim srečal še večkrat. Kot je povedal v pogovoru, mu je eno od njegovih del dalo pomembno spoznanje, da lahko piše o krajih, kot je Galveias, in o tem, kar ga obkroža. V svojem delu je z bogastvom pisave in dovršenostjo forme s pomočjo retrospektive in magičnega realizma izgradil brutalno iskren prikaz vsakdana malih ljudi, so zapisali pri založbi Beletrina.
Avtor pisanje dojema kot zasledovanje utopije: “Bolj kot hodimo proti temu horizontu, bolj se ta odmika”. O tem, ali je Galveias torej realno mesto ali metafora, je menil, da tovrstna vprašanja nimajo dokončnega odgovora. Literatura je po njegovih besedah mnogokrat sestavljena iz iskanja besed, ljubezni, smrti, kot vrsta pa nikoli nismo prišli do nekega končnega odgovora in najverjetneje niti nikoli ne bomo. Galveias je zato lahko dom, lahko hiša, v kateri je odraščal. Dom in hiša sta eni od besed, ki sta povezani z identiteto, to pa je po njegovem mnenju nekaj, o čemer se sprašujemo vse življenje in nimamo končnega odgovora: “To ni slabo, to je realnost.”
Mesto in like v romanu je opredelil za primer ali matrico, ki odseva tudi drugod in ne le na Portugalskem. Branje svojega romana je tako označil kot priložnost, da bralec raziskuje svoja lastna vprašanja.
Roman je postavil v leto 1984, po koncu Salazarjeve diktature, ki je bilo “stresno obdobje portugalske zgodovine”. Takrat je bil star deset let in je na to obdobje in ruralno kmečko realnost lahko uporabil nekaj spomina. V roman je vtkal več likov, med njimi je tudi pripovedovalec, ki ima distanco do vsega. Kot je povedal pisatelj, je v Galveiasu spoznal mnogo ljudi različnih poklicev, a to izkušnjo in odnose je označil za drugačne od izkušnje in odnosov v velikih mestih.
Kot je še povedal pisatelj, literatura velikokrat govori o stvareh, s katerimi se ukvarjamo vsakodnevno. Pri tem je kot pomembna izpostavil čustva, ki “merijo, ali je nekaj prav ali narobe”. Branje zahteva, da se jim predamo, da smo pripravljeni čutiti, ne da bi vedeli, kam nas bo knjiga peljala, ob tem pa lahko bralcu prinese tudi kakšno spoznanje. A treba je pristopiti z velikodušnostjo in spoštovanjem. Branje s predsodki je po njegovem mnenju nepravično do knjige, čeprav se je strinjal, da “niso vse knjige za vse ljudi”. Obenem verjame, da imata knjiga in branje v času tehnološke revolucije lepo prihodnost.
