Zbirka Knjižnica MGL je bogatejša za knjigo Bernard-Marie Koltes: Del mojega življenja – Intervjuji (1983-1989). V knjigi, ki je v izvirniku prvič izšla leta 1999 pri francoski založbi Minuit, so zbrani vsi daljši intervjuji, ki jih je kultni francoski dramatik in pisatelj dal za tisk.
Intervjuji zajemajo kratko in plodno obdobje med letoma 1983 in 1989, od Koltesovih prvih sodelovanj z režiserjem Patriceom Chereaujem, ki je na odru krstil številne njegove drame, do njegove prezgodnje smrti zaradi aidsa, so o knjigi zapisali v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL).
Knjigo je prevedla Suzana Koncut, spremno besedo pa je napisal režiser Ivica Buljan, ki se je na Slovenskem doslej podpisal pod največ režij Koltesovih iger.
Kot je na petkovi predstavitvi knjige v Studiu MGL povedala urednica knjige in zbirke Petra Pogorevc, je Suzana Koncut prevedla glavnino Koltesovih iger. Prevajalka je dodala, da je sicer največkrat igrani Koltesovi igri Roberto Zucco in Zahodni privez prevedel Aleš Berger, sama pa je Koltesa začela prevajati z igrami, ki jih je začel uprizarjati režiser Ivica Buljan.
Pri prevajanju pričujoče knjige se ji je zdelo zanimivo, da Koltes ves čas zanika vrsto zelo očitnih elementov svojih iger, včasih jo je presenetila tudi njegova pikolovska pozornost in kritičnost do pristopa režiserjev do njegovih iger. Skozi knjigo je tudi očiten njegov razvoj v smislu, da se z razvojem dogodkov in opazovanjem gledališča spremenijo tudi njegova stališča in ni več tako odklonilen do določenih potez pri režiserjih.
Koltes je bil po besedah Petre Pogorevc zelo decidiran glede pojmovanja jezika, kako mora ta delovati na odru. Prevajalka je dodala, da je Koltes izhajal iz meščanske družine in je bil tudi temu primerno izobražen. Sama pa ima občutek, da je bilo njegovo pisanje boj z jezikom klasičnega gledališča, zanikanje in preusmerjanje toka jezika proti nečemu drugemu.
Beseda je tekla tudi o tem, kaj je tisto, zaradi česar je bil in je še vedno Koltes tako privlačen. Po besedah teoretika gledališča Roka Vevarja je verjetno eden od razlogov, da je Koltes na oder pripeljal margino ali propadle kapitaliste, in marginala okolja, kot denimo v Zahodnem privezu. Tako je uspel ziritirati evropski gledališki prostor. Glede Koltesovega pritoževanja, da režiserji ne znajo uprizarjati njegovih del, pa je povedal, da je bilo to verjetno v resnici izziv, saj je bilo treba najti ustrezne režijske strategije.
O pričujoči knjigi je Vevar povedal, da intervjuji razkrivajo zelo raznorodne vidike, od biografskih podatkov, ko pripoveduje o svoji družini, do njegovih ustvarjalnih procesov do celo nekih interpretacijskih vidikov pri dramah. Petra Pogorevc pa je dodala, da knjiga tudi gledališčnikom v pomoč pri njihovem delu.
V prvem delu večera sta nastopila člana igralskega ansambla Nataša Tič Ralijan in Joseph Nzobandora Jose, ki sta predstavila nekaj odlomkov iz knjige.
Koltes se je rodil leta 1948 v Metzu. Njegov oče je bil oficir, šolal pa se je v jezuitski gimnaziji, kjer so ga naučili retorike in iskanja skritega pomena besed. Vpisal je študij režije v Strasbourgu, ki pa ga je nato opustil.
Leta 1977 so mu na festivalu v Avignonu uprizorili monolog Noč čisto na robu gozdov. V gledaliških krogih so ga začeli opažati. Srečanje s Chereaujem in njegova režija besedila Dvoboj med črncem in psi leta 1983 sta pomenila začetek sodelovanja. Chereau je režiral vsa Koltesova kanonska dela razen Roberta Zucca, katerega praizvedbo je postavil Peter Stein v gledališču Schaubühne v Berlinu.
