V zadnji knjigi iz niza monografij o osebnostih še predstavniki humanistike in družboslovja

Pri Založbi ZRC je izšla še zadnja knjiga v nizu monografij o osebnostih, s katerimi so v zadnjih devetih letih opisali slovenske osebnosti z različnih področij. Delo je posvečeno predstavnikom humanistike in družboslovja ter predstavlja 16 portretov, kot jih je zapisalo 17 avtorjev in avtoric. Knjigo bodo popoldne predstavili v Atriju ZRC.

V knjigi z naslovom Osebnosti slovenske humanistike in družboslovja so med drugim predstavljeni filozofa Leopold Benko (1887-1965) in Alma Sodnik (1896-1965), pesnik Marco Petronio Caldana (1651/1655-1717), klasični filolog Kajetan Gantar (1930-2022), pravnik in sociolog Andrej Gosar (1887-1970), zgodovinarja Vasilij Melik (1921-2009) in Melitta Pivec Stele (1894-1973), jezikoslovka Breda Pogorelec (1928-2006), muzikologinja Manica Špendal (1931-) in geograf Mavricij Zgonik (1910-2002).

Delo je uredila sociologinja Mateja Ratej, sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, kjer je prevzela urejanje zbirke Biografske študije, kamor sodi tudi pričujoča knjiga.

Kot je pojasnila za STA, gre za deveto in obenem zadnjo v seriji monografij o osebnostih, s katerimi je skušala kot urednica v zadnjih devetih letih ob sodelovanju skoraj sto avtorjev in avtoric različnih ustanov in usmeritev po eni strani pokazati na dobrobiti kolektivnega intelektualnega dela v času individualizma, tudi znanstvenega. Zlasti pa je želela preveriti možnosti raziskovanja družb s pomočjo biografskih študij. Po njenih besedah se je pokazalo, da je ob vključevanju raznolikih osebnosti in avtorjev v vsakokratni nabor znanstveni uvid v obravnavano temo ne le možen, ampak tudi nadvse produktiven.

“V tokratni knjigi smo želeli avtorji podčrtati predvsem moč intelektualne zgodovine in potentnost slovenske znanosti, kar je zlasti velikega pomena v času prehajanja družb v digitalnost na čelu z umetno inteligenco in v času vkleščenosti institucionalne znanosti v drobnjakarsko projektno delo, ki onemogoča globlje uvide v raziskovalne fenomene,” je pojasnila urednica.

Ratej je sicer prepričana, da je družboslovna in humanistična znanost danes zmožna in dolžna pokazati več. “Med drugim tudi v večjem zavedanju, da so ravno njeni predstavniki, ki generirajo kritično misel, najbolj vroča želja nadzora vsakega družbenega sistema. Digitalna družba ni nobena izjema, prej nasprotno,” je povedala urednica.

Kot še ugotavlja, je iz nabora izbranih osebnosti zlahka izluščiti prenekatero spoznanje o slovenski intelektualni zgodovini. Če slovenska predvojna znanstvena srenja ni bila zmožna pripoznati znanstvenic, se je po vojni vzpostavi drug, prav tako problematični skupni imenovalec: težave, ki so jih v letih vzpostavljanja nove ureditve imeli znanstveniki obeh spolov, izobraženi v predvojni Jugoslaviji.

Ti “disciplinirani premišljevalci stvarnosti” so bili za ohranitev minimalne znanstvene integritete prisiljeni v vratolomno kreativnost v divjem plesu s sistemom. A kot je zapisala urednica, so preganjalci in preganjanci leta 1945 le zamenjali vloge, metode proti nasprotnikom z drugega ideološkega brega pa so v polju družboslovja in humanistike ostale popolnoma enake.

Back to top button