V Plečnikovi hiši je na ogled razstava Rezbarski Mojster Maks Bergant in Plečnik: Čar lesa. Osredotoča se na sodelovanje med Bergantom in Jožetom Plečnikom med letoma 1947 in 1957, ko sta rezbarski mojster in arhitekt sodelovala pri prenovi cerkve v Stranjah, opremi cerkve na Šutni v Kamniku in novem škofovskem prestolu v ljubljanski stolnici.
Postavitev, ki sodi v serijo razstavnih projektov Plečnikove hiše, v kateri predstavljajo tudi delo in dosežke Plečnikovih sodelavcev, predstavlja širši javnosti manj znan Bergantov opus in Plečnikov pozni opus, prvič pa so na ogled številni Plečnikovi arhitekturni načrti in skice za projekte, pri katerih je sodeloval z rezbarjem. Njuno delo je dokumentirano z medsebojnimi pismi, skicami za rezbarije ter arhivskimi fotografijami iz obdobja po drugi svetovni vojni.
Kot je zapisala avtorica razstave in kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, je Plečnik prihajal iz obrtniške družine, zato je v svojem celotnem ustvarjalnem življenju cenil delo različnih obrtnikov in ga vključeval v svoje stvaritve. “Arhitekta je rezbarski mojster Bergant prevzel s svojim znanjem in predanim odnosom do dela, za Bergantov umetniški razvoj pa je bila ključna prav Plečnikova vzpodbuda. Sodelovanje je potekalo v znamenju spoštovanja ter izmenjevanja znanja in izkušenj,” je dodala.
Leta 1912 v Trstu rojen Bergant je večji del svojega ustvarjalnega življenja preživel v Kamniku. Po koncu prve svetovne vojne so se namreč z družino preselili v Podgorje pri Kamniku, kjer so podedovali kmetijo. Rezbarskih veščin se je naučil od mojstra rezbarja Ivana Klemna v njegovi delavnici, t.i. bajtici, in pri redovnicah šolskih sestrah v Splitu. Kmalu po Klemnovi smrti leta 1944 je bajtico odkupil in tam do svoje smrti nadaljeval rezbarsko tradicijo. Njegovo glavno gradivo je bil les, s katerim je izdeloval tako polne plastike kot reliefni okras, ki ga je pogosto še pozlatil.
Plečnika in Berganta je po drugi svetovni vojni pri obnovi stranjske cerkve sv. Benedikta povezal tedanji župnijski upravitelj pater Martin Perc. Obnova v drugi svetovni vojni uničene cerkve sodi v Plečnikov pozni opus, pri tem pa je vse nove lesene dele, kot sta oltar in lestence, izdelal Bergant in tako soustvaril pomemben sakralni ambient, so zapisali pri Muzeju in galerijah mesta Ljubljana.
O njunem umetniškem sodelovanju in tovariškem odnosu pričajo številna pisma, ki jih hranijo pri Bergantovi družini. V znak spoštovanja in duhovnega bratstva je Plečnik ob začetkih njunega dela Bergantu podaril monografijo svojih del Architectura perennis s posvetilom. Sodelovala sta tudi pri okvirju za podobo Marije Pomagaj v cerkvi na Šutni v Kamniku, njun zadnji skupni projekt pa je bil škofovski prestol v ljubljanski stolnici z začetka 50. let preteklega stoletja.
Razstava bo na ogled do 4. maja.
