V Londonu novembra razstava portretov nizozemskega slikarja Jana van Eycka
V Narodni galeriji za november napovedujejo razstavo portretov nizozemskega slikarja Jana van Eycka, ki je deloval v letih 1422 do 1441. Z naslovom Van Eyck: Portreti bo prvič združila deset umetnikovih portretov iz različnih delov Evrope in prikazala približno polovico od okoli 20 ohranjenih del ene najpomembnejših osebnosti severne renesanse.
Po pisanju revije Art Daily se bo na razstavi devetim slikarskim portretom pridružila edina ohranjena van Eyckova risba – Portret starejšega moškega, ki jo sicer hranijo v grafičnem kabinetu Državnih umetniških zbirk v Dresdnu. Pripravljalna študija ponuja edinstven vpogled v van Eyckov ustvarjalni proces, obenem gre za najstarejši ohranjeni materialni zapis uradnega poziranja, ki odpira novo poglavje v zgodovini portretiranja. Risba bo drugič v zgodovini ponovno združena s sliko, ki jo je navdihnila, van Eyckovim Portretom starejšega moškega (učenjaka?) iz Umetnostnozgodovinskega muzeju na Dunaju.
V razstavo bodo sicer vključene še tri risbe. Portret mlade ženske iz Britanskega muzeja Rogiera van der Weydena, van Eyckovega sodobnika, je verjetno nastal kot odziv na van Eyckovo delo. Še dve risbi pa sta ustvarila umetnika iz van Eyckovega kroga in bosta pripovedovali o njegovem trajnem vplivu na ustvarjanje portretov.
Videti bo mogoče tudi portret Arnolfinija z ženo iz leta 1434 iz zbirke galerije, ki bo prvič združen s še eno sliko, ki prikazuje Arnolfinija. Gre za Portret moškega iz Slikarska galerije v Berlinu. Dejstvo, da je van Eyck istega moškega upodobil dvakrat, kar je bilo za tiste čase, razen v primeru vladarjev, nekaj neobičajnega, nakazuje na posebno vez med umetnikom in Arnolfinijem.
Van Eyckov na novo restavrirani Portret moškega iz leta 1433 iz Narodne galerije bo razstavljen skupaj s podobo slikarjeve žene Margarete iz leta 1439 iz Muzeja Bruggea. Gre za prvi datirani in identificirani portret ženske, ki ni pripadala aristokraciji, in pomeni mejnik v evropskem portretnem slikarstvu, trenutek, ko so umetniki začeli portretirati širši spekter družbe – uspešne obrtnike, sorodnike in prijatelje. Eden od takšnih umetnikovih prijateljev je bil verjetno zlatar Jan de Leeuw, njegov portret hranijo v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju.
Pred van Eyckom so portretisti pri ustvarjanju portretov dajali prednost eleganci ali prikazovanju moči pred individualizacijo. Van Eycku pa je bil prvi, ki je posnemal značilne poteze svojih modelov ter naslikal tudi detajle, kot so pordele oči, strnišče brade ali neurejeni lasje. Za razliko od večine umetnikov iz poznega srednjega veka, ki je ostala anonimna, je van Eyck svoje slike skoraj sistematično podpisoval.
Van Eyckov izvor in izobraževanje sta ovita v tančico skrivnosti. Leta 1425 je bil imenovan za dvornega slikarja burgundskega vojvode Filipa Dobrega, ki je veljal za enega najvplivnejših evropskih vladarjev tistega časa. Že v času svojega življenja je dosegel mednarodno slavo, njegova slikarska dela pa so bila v 15. stoletju in pozneje vključena v zbirke vodilnih mecenov po vsej Evropi.
Razstava v londonski Narodni galeriji bo na ogled od 21. novembra do 11. aprila prihodnje leto.
