V Cankarjevem domu (CD) poteka simpozij, posvečen literaturi Draga Jančarja. O Jančarjevem delu je med drugim spregovoril režiser Janez Pipan, ki režira aktualno predstavo po Jančarjevem romanu To noč sem jo videl. Po Pipanovih besedah to delo, pri katerem ni nikakršnega izhoda v sanje ali umetnost, Jančarja “vrača v gledališče oz. kamor sodi”.
Uvodnemu nagovoru direktorice CD Uršule Cetinski, ki je spomnila na nedavno ljubljansko premiero predstave To noč sem jo videl v Cankarjevem domu, je sledil nagovor Mitje Čandra, direktorja Beletrine, ki s CD organizira simpozij. Kot je povedal, Jančarja pozna že 30 let, danes pa je ponosen, da je Beletrinin hišni avtor. Sledil je še nagovor državne sekretarke ministrstva za kulturo Ignacije Fridl Jarc, ki je Jančarja označila za arheologa duše in umetniškega vidca ter poudarila, da nima vsaka generacija priložnosti bivati v času tako velikih literarnih ustvarjalcev.
Kot prvi referent je na simpoziju nastopil gledališki gledališki ustvarjalec Janez Pipan. V prispevku z naslovom Dramatizacija in režija Jančarjevih del je spregovoril o treh Jančarjevih delih, ki jih je v razponu 35 let režiral. Jančarjeve drame pa tudi romani se po Pipanovih besedah “tako prilegajo odru, da se uprizarjajo kar sami”.
Kot prvo je Pipan leta 1988 na oder Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) postavil dramo Klementov padec – dramsko rekonstrukcijo življenja in filozofije alpinista Klementa Juga. Ta drama je bila po Pipanovih besedah prelomnica za oba – za Jančarja je pomenila slovo od mladosti in gledališča. Kot je pojasnil, se je gledališče konec 80. let po Jančarjevem desetletju avtorju začelo odrekati, Jančar pa se je v dvomu v novo gledališče tudi odmaknil od njega in se po Pipanovih besedah “odzval klicu zgodovine”.
Tone Partljič je nekoč zapisal, da je v središču predstave generacija “pred zaprtimi vrati”, Pipan pa meni, da gre bolj za generacijo pred odprtimi vrati, ki ima prosto izbiro prihodnosti. Razume jo kot dramo o milenijski generaciji, ki pa je “pred zloveščo napovedjo, da se spremeni v množično žrtev”.
Predstave Katarina, pav in jezuit iz leta 2005 se Pipan, kot je dejal, skoraj ne spomni, v spominu ima le podnaslov Pokrajina sna, ki nakazuje na sanjajoče osebe in posameznike, ki sanjajo tudi v budnosti. Po njegovih besedah gre za predstavo, ki “sproti s tkanjem tudi razpada kot v sanjah”, to je verjetno tudi razlog, da se je ne spomni, se je pošalil.
Ravno nasprotno pa je z aktualno predstavo, ki je nastala v koprodukciji mariborske Drame. “Že v začetku sem vedel, da gre tokrat zares,” je poudaril in povedal, da se je “napotil za avtorjem na tista žarišča in do tistih bolečih točk zgodovine, ki bodo skozi predstavo prebudile prenekatero reakcijo, tudi emocije”.
“Tu ni več izhoda v sanje ali ideje, niti v poezijo, ker je edini smisel uprizoritve razkritje resnice in zato morajo biti vsi pripomočki umetnosti postavljeni ob stran ali vsaj v oklepaj,” je poudaril.
O Jančarjevem delu je spregovoril tudi Gojko Božovič iz Srbije, ki, kot je povedal, spremlja Jančarja v treh vlogah – kot bralec, založnik in kritik. V prispevku Zgodovina in družba v povestih in romanih Draga Jančarja je spomnil, da se je pisatelj oblikoval še v času, ko je imela literatura še socialno funkcijo. Jančarjeva literatura se po njegovih besedah ne odteguje od velikih zgodovinskih dogodkov. Svoja dela vedno postavi v konkreten prostor, kjer spremlja tako neko zgodovinsko obdobje kot osebne drame posameznikov.
O Jančarjem delu sta spregovorila tudi literarni teoretik in kritik, raziskovalec Gašper Troha s prispevkom Jančarjeva dramska pisava po letu 2000 ter literarna zgodovinarka in profesorica za slovensko književnost Mateja Pezdirc Bartol s prispevkom Dramatika Draga Jančarja – ko smo vsi.
