Tina Podbevšek in Miha Blažič – N’Toko za STA: Želimo si močan in informiran sindikat

V Ljubljani so pred kratkim ustanovili nov sindikat Zasuk, ki bo deloval na področju ustvarjalnosti in kulture. Kateri vzvodi so privedli do njegove ustanovitve in za kaj si bo prizadeval, sta za STA pojasnila člana delavskega odbora sindikata Tina Podbevšek in Miha Blažič – N’Toko.

Zakaj ste ustanovili Zasuk?

Blažič: Prvi povod je bila raziskava Poligona, ki je sprožila veliko pogovorov in srečevanj tako med temi, ki so opravili raziskavo, ekipo Cedre, ki se ukvarja s sindikalnim organiziranjem, kot tistimi, ki delamo v tem sektorju. Sklicali smo sestanek, da bi se pogovorili o tem. Odziv je bil ogromen in mislim, da je v tistem trenutku postalo jasno, da nas ni samo nekaj, ki razmišljamo o tem, da bi potrebovali delavsko organiziranje na področju zunanjih izvajalcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju, ampak da za to obstaja široka potreba.

Podbevšek: Ustanovili smo ga zaradi razmer, ki so pokazale, da težave v sektorju niso le posledica covida-19, ampak da gre za dolgotrajne sistemske probleme. Pri tem so bili ključni določeni akterji, ki so precej aktivni na tem področju, se pravi sami delavci, ki so bili pripravljeni zadevo pognati, pa tudi zelo hitro se je videlo, da obstaja interes. Obstaja napačno prepričanje, da je delavstvo povsem apatično.

Ste glede na obstoječe sindikate razmišljali, da bi se kateremu pridružili, ali da je bolje, da se organizirate na novo?

Podbevšek: Smo proti temu, da bi se drobili, ker imamo že zdaj ogromno sindikatov in vsak želi uveljaviti svoj interes. Tudi delavci so razdrobljeni in nepovezani. Se nam je pa zdelo pomembno, da k temu pristopimo na drugačen način, saj večina sindikatov izvaja le storitveni pristop, mi pa želimo iti dlje od tega. Poleg tega želimo postati dovolj močni, da bomo pri povezovanjih – v mislih imamo predvsem sindikat Glosa – že lahko nastopali kot taki in vplivali tudi nanje. Da začnemo v praksi graditi drugačno alternativo, ne samo to, kar nam je poznano.

Blažič: Če bi bile te stvari že naslovljene pri obstoječih sindikatih, ne bi bilo potrebe, da ustanavljamo novega. Gotovo bi se jim priključili in delali znotraj njih. A pokazalo se je, da gre pri zunanjih izvajalcih v kulturno-ustvarjalnem sektorju za ogromen del populacije, ki dejansko ni pokrit, da je čedalje več outsourcinga in da zahteva drugačen organizacijski pristop in veliko stvari, ki jih je treba šele izumiti. Zato smo rekli, da je boljše, da začnemo na novo in se iz tega izhodišča povezujemo.

Kaj točno je pokazala raziskava Poligona?

Podbevšek: Meni se je zdelo najbolj šokantno, da si skoraj vsak drugi želi oditi iz sektorja, ker nima pogojev za delo. Šokantna je bila tudi ugotovitev o vsesplošnem izkoriščanju javnih zavodov, ki slabo ali pa sploh ne plačajo zunanjega dela. Ti delavci nimajo niti osnovnih delavskih standardov že zaradi nestandardnih oblik zaposlitve in lahko preživijo samo s podporo bližnjih. Zdaj, ko se viša inflacija, ko je energetska kriza, bodo te težave še večje. Imamo torej ogromno število delavcev, ki so izkoriščeni in živijo precej slabo, ter manjšino, ki pa je dobro plačana in ima vse pogoje za delo.

Blažič: Raziskava je obelodanila, da je stanje alarmantno in da tako ne more iti več naprej. Če polovica ljudi razmišlja o tem, da bi zapustila sektor, hkrati pa je čedalje več zunanjih izvajalcev in je tudi neplačevanje postalo standardna praksa, imamo situacijo, ki je na dolgi rok nevzdržna. Mislim, da je zaradi tega tudi bil takšen odziv na pobudo, da se začnemo organizirati.

Na ustanovitvenem sestanku ste pojasnili, da boste delovali po modelu celostnega organizacijskega pristopa. Kako točno naj bi to delovalo?

Podbevšek: Organizacijski pristop pomeni, da pri organiziranju krepimo kolektivno moč delavstva – da so vsi aktivno vključeni v sindikalno delovanje. Tukaj je priskočila Cedra, ki ta pristop uporablja pri delu z drugimi delavci in sindikati, ki jih je pomagala ustanoviti, predvsem v maloprodaji. Ta pristop pri svojem delu uporablja ameriška delavska organizatorka Jane McAlevey. Ni pa to nič novega, to so prakse, ki so jih tekom zgodovine delavci že razvijali in jih prilagajamo okolju, v katerem smo. Ključno je, da katerikoli sektor, ki ga skušaš organizirati, najprej raziščeš, analiziraš, kakšno je stanje, in potem poskušaš z različnimi metodami okrepiti delavsko moč, da ne obstajajo samo posamezniki, ki vsak zase rešujejo probleme.

Blažič: Ne gre za nekaj novega, mogoče je kvečjemu bolj nov ta zastopniški model, ki je zdaj postal dominanten tako pri nas kot v tujini. To je model sindikalnega zastopništva, ki ima zelo pasivno članstvo: plačuješ članarino in v zameno za to dobiš neko storitev sindikata, bolj ali manj pa je vse, kar se zgodi, prepuščeno sindikalnemu vodstvu, kaj si je zmožno izpogajati glede na njihove povezave. Mi to vidimo kot dolgoročno nazadovanje sindikalnega gibanja, ker mišice delavstva so možnost, da odrečejo šefom svoje delo, da stavkajo. Moč sindikata je v množičnem članstvu, ki je zmožno izvajati kolektivne akcije. Zdi se mi, da se od tega zavedanja oddaljujemo, zato se poskušamo tega lotiti z druge strani. Vztrajamo, da bo edina moč, ki jo bomo imeli, prihajala iz članstva. Če bo to aktivno in povezano, potem imamo lahko močno množično organizacijo, ki lahko premika stvari tudi na sistemski ravni. Če pa je to le pisarna z nekaj posamezniki, ki hodijo na pogajanja in dajejo predloge, pa to ni bistveni premik od tega, kar imamo že zdaj. Tukaj poskušamo narediti premik naprej.

V prvem letu ste si zadali okrepiti članstvo, zato ste tudi obiskali različne regije. Kakšne so razmere tam, zunaj Ljubljane?

Blažič: Zanimivo je, da se veliko govori, da so v Ljubljani specifične razmere in specifični problemi, a ko se pogovarjaš po različnih regijah, ugotoviš, da se veliko stvari prekriva. Eno so problemi, ki izhajajo iz nacionalne strukture, torej kako je sistem zgrajen, zelo veliko pa je tudi na ravni občin, ki razporejajo sredstva in razpolagajo z javno infrastrukturo. Tukaj vidimo povsod isto stvar – težavo z dostopom do sredstev in prostorov, komercializacijo, klientelizem, korupcijo, neplačevanje. Vse to so prakse, ki živijo tudi na občinski ravni bolj ali manj po vsej Sloveniji. Ljudje pa se hodijo pogajat individualno, vsak gre do svojega župana ali pa do direktorja nekega kulturnega zavoda. Vsak se poskuša dogovoriti nekaj zase, enim uspe, večini ne.

To je model, ki se je zasidral in ga je treba absolutno preseči, ker pelje do situacije, ki veliki večini ne ustreza, ustreza pa manjšini, ki se je uspela vpeti v obstoječe mreže. V Ljubljani tako ni nič drugače kot drugod po Sloveniji. Tukaj vidimo, da ne drži dogma, ki se jo ves čas ponavlja, da ni denarja za kulturo. Denarja v kulturi je zelo veliko, ampak način, kako se ga uporablja, do koga pride in za kaj se ga uporabi, o tem se je treba začeti pogovarjati. Nesprejemljivo je, da gledamo megalomanske projekte, ki se odvijajo na državni in občinski ravni, hkrati pa imamo izvajalce, ki se morajo pogajati za minimalni honorar, da ga dobijo, če ga sploh dobijo za neko opravljeno delo.

Podbevšek: Tudi na občinski ravni se kaže potreba po povezovanju. Odzivi po regijah so bili res dobri, tako da večkrat kot bomo šli na teren, med delavce, bolj bo sindikat lahko postal to, kar hočemo, da postane: močan, informiran in usmerjen k ciljem.

Blažič: Eden od ciljev je, da bi v prvem letu imeli regijske odbore po vsej Sloveniji, ki se potem priključijo glavnemu delavskemu odboru. Se pravi, da to postane temeljni del delovanja sindikata – da smo decentralizirani.

Če skočimo še en korak naprej: kakšne so po vašem mnenju možnosti, da se uredi delovne pogoje? Na zadnji seji nacionalnega sveta za kulturo so bile recimo predlagane predpogodbe z javnimi zavodi. Kje vidite rešitve?

Blažič: Neke zakonske podlage že obstajajo, kako bi morali delovati javni zavodi. Začnemo lahko pri njih, čeprav naši člani delujejo tudi v odnosu do zasebnih, ampak javni zavodi so tisti, ki postavljajo standarde za vse ostale. Imajo zakonske obveze zaposlovati ljudi, ki delujejo kot zunanji izvajalci, imajo tudi dolžnost glede višine plačila honorarjev. Vse to je zakonsko določeno, a praktično nič od tega se ne upošteva. Tu že imamo neko izhodišče: za začetek bi bilo treba začeti uveljavljati že obstoječe zakonske standarde in sankcionirati tiste zavode, ki tega ne upoštevajo. Hkrati tudi mislimo, da tisti, ki ne plačujejo zunanjih izvajalcev, ne morejo biti prejemniki javnih sredstev. Država mora nehati spodbujati in reproducirati ta model delovanja.

Podbevšek: Do zdaj je bil velik problem, da delavci niso bili povezani, kot posameznik težko karkoli dosežeš. Marsikdo se ne izpostavlja že zaradi tega, ker potrebuje reference, da sploh ohrani status samozaposlenega, zato se marsikaj požre in ostane skrito. Če imaš sindikat, je lažje, ker bomo težave lahko naslavljali kolektivno.