Pri Mladinski knjigi štiri leposlovne novosti
Pri Mladinski knjigi so izšle štiri nove knjige. Za knjigo Štiri črne mravljice sta moči združila Anja Štefan in ilustrator Tomaž Lavrič. Izpod peresa Carlosa Pascuala je zbirka esejev Nilski konji v puščavi. Izšli so tudi Spomini antisemita Gregorja von Rezzorija ter Maksime in misli Nicholasa Chamforta.
Štiri črne mravljice so pri založbi opisali kot “izbrušeno in humorno knjigo, polno bistroumnih razmislekov in večplastnih sporočil, ki nagovarjajo tako mlade kot odrasle”. Je avtoričina prva knjiga za odrasle, a je, kot je na današnji novinarski konferenci povedala Anja Štefan, tako, kot so zgodbe za otroke primerne za odrasle, tudi ta knjiga primerna za otroke.
Osemdeset zgodb pripoveduje o štirih mravljicah: prva je pobudnica, druga in tretja jo “odmevata”, četrta pa vsako prigodo začini s kančkom prismuknjenosti ali modrosti, je še povedala Anja Štefan in dodala, da si jih je težko predstavljati kot ločene entitete s prikladnimi značajskimi lastnostmi, temveč bolj kot manjšo podporno skupnost, v kateri kraljujeta naklonjenost in podpora.
Lavrič je, kot je povedala likovna urednica Mladinske knjige Tanja Komadina, sicer med ustvarjanjem izrazil pomislek, “da so njegove slikice za nežne in rahločutne pesmice preveč živahne in humorne.” Pri založbi so zapisali, da njegove risbe pisano besedo oživljajo na način, da bralca popeljejo v humoren svet, poln topline in človeške bližine.
Carlos Pascual v zbirki esejev Nilski konji v puščavi razmišlja o družbenih in političnih fenomenih sodobnega časa, pri čemer izhaja iz stališča “prijaznega antropologa”. Po besedah urednika Andreja Ilca se pisatelj v svoji prvi knjigi naslavlja kot počasen turist, v drugi prelevi v serijskega ustaljenca, v knjigi Nilski konji v puščavi pa je še vedno tarča pogostih vprašanj “Zakaj si tukaj ostal? Se v Sloveniji počutiš doma?” Pascual je ob tem dodal, da je morda dom v jeziku, s katerim si je zelo blizu.
Njegovo pisanje so pri Mladinski knjigi opisali kot “lahkotno meditacijo, ki ves čas prehaja med esejistiko in avtorefleksijo” ter dodali, da ga odlikujejo “zmeren optimizem in melanholična vdanost v usodo, humornost in samoironija”. Za prevod je poskrbela Mojca Medvedšek.
Spomine Antisemita avstrijskega pisatelja Gregorja von Rezzorija je prevedel Aleš Učakar. Kot je povedal, je bil proces “izredno naporen, a da nima v spominu, da bi med prevajanjem kdajkoli bolj užival”. Roman sestavlja pet zgodb, ki si sledijo v časovnem razponu od konca dvajsetih let do 70. let prejšnjega stoletja. Odvijajo se okoli srečanja z Judi, ki jih liki v zgodbah doživljajo izrazito večplastno, njihovi predsodki pa z vsakim stikom bledijo.
“Knjiga je polna nečesa, zaradi česar danes ne bi mogla biti napisana,” je o Spominih Antisemita povedal Ilc. Avtorica spremne besede Kristine Jurkovič pa je zapisala, da gre za “besedilo, ki bi v časih politične korektnosti težko prišlo do bralca, iz časovne distance nekaj desetletij pa ogromno pove o stvarnosti življenja.”
Knjiga Maksime in misli pa prinaša zapise francoskega razsvetljenskega misleca Nicolasa Chamforta. Po zaslugi prevajalca Primoža Viteza smo Slovenci kot drugi na svetu dobili integralni prevod dela. Kot je pojasnil, so po Chamfortovi smrti našli škatlo z njegovimi maksimami in kazalom, kako naj bi bile razporejene, kar nakazuje na to, da bi knjigo verjetno objavil tudi sam, če se ne bi usodno poškodoval.
Francoski moralist Chamfort (1741-1794) je eden izmed manj znanih filozofov, ki je s svojim delom navdušil tudi Nietscheja, predvsem pa Camusa, ki avtor predgovora v knjigi Maksime in misli. Tragično plat njegovega življenja so zaznamovali posvojitev, sifilis, zaporna kazen in strah pred njo ter spodletel poskus samomora. Pozitivno pa njegovo plodno intelektualno ustvarjanje, sodelovanje v francoski revoluciji in prijateljstvo, ki je tudi pripeljalo do posthumne izdaje njegovih del.
Knjigo so pri založbi opisali kot “jedek, nadvse oster prerez predrevolucionarne francoske družbe, ki je v drugi polovici 18. stoletja tičala v globoki politični in moralni krizi”.
