Pred 50 leti umrla avstrijska pesnica Ingeborg Bachmann
Pred 50 leti je umrla avstrijska pesnica Ingeborg Bachmann, ki jo je zgodovina označila za eno največjih pesnic evropske literature 20. stoletja. V svojih delih je pogosto obravnavala ženske v propadlih ljubezenskih razmerjih, ena njenih osrednjih tem je bilo tudi pisanje proti vojni. Ob obletnici se je spominjajo med drugim v Celovcu in Rimu.
Posebne dogodke, s katerimi se spominjajo pesničine zapuščine in njenega prispevka k literaturi 20. stoletja, so pripravile različne institucije. Izšla je tudi posebna poštna znamka.
V Avstriji je televizija ORF postavila v središče portret o njenem življenju in delu, njen brat Heinz Bachmann je ob tej priložnosti izdal tudi spominsko knjigo. Na radijski postaji Ö1 pa so pripravili intervju z režiserko Margarethe von Trotta, ki je avtorico prikazala na filmu Ingeborg Bachmann – Reise in die Wüste, ki bo v teh dneh prišel v avstrijske kinematografe.
V Rimu, kjer je Bachmann živela več let, so prav tako pripravili niz spominskih dogodkov, od branj, podkastov do razstav. Pripravili so tudi strokovno konferenco na temo osebnih odnosov in literarnih mrež, ki jih je pesnica spletla v večnem mestu.
Pesnice se sicer vsako leto spominjajo z nagrado, ki jo kot eno najpomembnejših priznanj za literaturo v nemškem jeziku od leta 1977 podeljujejo v njenem rojstnem Celovcu. Tam se je Bachmann rodila leta 1926. Študirala je filozofijo, psihologijo in germanistiko na univerzah v Innsbrucku, Gradcu in na Dunaju. Leta 1950 je na Dunaju doktorirala z disertacijo, v kateri je kritično presojala eksistencialistično filozofijo Martina Heideggerja.
Najprej je delovala kot novinarka, kot pesnica pa se je leta 1952 prvič predstavila avantgardni Skupini 47 in leto kasneje prejela nagrado te skupine za zbirko poezije z naslovom Odloženi čas (Die Gestundete Zeit). Bila je tudi prva pesnica, ki se je znašla na naslovnici nemške revije Spiegel, kar ji je prineslo širšo prepoznavnost. Kmalu zatem se je preselila v Italijo in ustalila v Rimu, čeprav je pogosto bivala tudi v Zürichu zaradi zveze s švicarskim pisateljem Maxom Frischem.
Poleg poezije je izdajala prozo, eseje in radijske igre. V sodelovanju s skladateljem Hansom Wernerjem Hezejem je ustvarila tudi libreto za operi Der Prinz von Homberg in Der junge Lord. Značilno za njeno delo je bilo raziskovanje dinamike družbene moči in iskanje utopije v literaturi, tematizirala je tudi zgodovino imperializma in prisotnost tovrstnih idej v sodobnosti. V 60. letih prejšnjega stoletja so jo sprejeli v Berlinsko akademijo umetnosti in ji podelili Büchnerjevo nagrado. Umrla je leta 1973 v Rimu.
