Posthumno izšla biografija o Juriju Součku z naslovom Glej ga, Součka!

V Mini teatru so predstavili biografijo januarja preminulega igralca Jurija Součka. Naslov knjige Glej ga, Součka! je povzet po vzklikih ljudi, ki so ga prepoznali zaradi značilnega glasu, je na predstavitvi povedala njegova soproga Milena Morača. Souček se je po njenih besedah veselil biografije, ne toliko izida, kot tega, da bi lahko bral iz nje.

Pogovor ob predstavitvi biografije, ki jo je ob glavnem uredniku Urbanu Vovku uredila Ana Ivančič, je povezoval direktor Beletrine Mitja Čander. Ta je uvodoma poudaril, da biografija na humoren, luciden in za Součka značilen način pripoveduje njegovo življenjsko zgodbo ter spomni na njegovo neomajno vero v umetnost.

Kot prva med Čandrovimi sogovorniki je spregovorila Součkova igralska kolegica Polona Vetrih, ki je poudarila njegovo drugačnost. Ta je po njenem prepričanju bogatila slovenski gledališki prostor, vendar je ta ni znal ceniti. Kot je povedala, je bila z njim povezana tudi zaradi osebne, družinske zgodbe, saj ima tudi sama rodne korenine v tujini, vendar, kot se spominja, je Souček s tem “hitro opravil”. Zdelo se je celo, da razume ljudi, ki ga ne razumejo in da se je s tem sprijaznil, je pojasnila.

Kot že na spominski slovesnosti je igralka Vetrih tudi tokrat izpostavila po njenem mnenju slovenski problem – da se gledališče otepa starejših. Na to je opozoril tudi direktor Mini teatra Robert Waltl. Povedal je, da se je Souček obrnil nanj obupan, ker si je želel ob 50-letnici gledališkega ustvarjanja še kaj nastopati, “pa so mu v ljubljanski Drami pokazali vrata”.

Waltl ga je z veseljem sprejel v Mini teater in z njim na oder postavil štiri uspešne predstave, ob čemer se je najprej bal, če mu bo sploh kos. Vendar se mu je Souček povsem prilagodil v njegovih režijskih zahtevah in bil zelo kolegialen tudi do precej mlajših soigralcev, z mladim Andrejem Murencem, s katerim sta igrala v igri Pipi in Melkiad, se je celo spoprijateljil, se spominja Waltl.

Trem predstavam za otroke, ki so jih uprizarjali po vsej Sloveniji, poleg Pipija in Melkijada še predstavi Miškolin ter Janko in Metka, je sledila predstava za odrasle Kurent, saj je Souček Waltlu dejal, da bi rad ustvaril še nekaj za odraslo občinstvo.

Gledališki ustvarjalec Alen Jelen je spregovoril o Součkovem doprinosu k slovenski radijski igri. Po njegovih besedah nihče ni in ne bo presegel njegovega dela na tem področju, saj njegov opus obsega več kot 600 radijskih iger.

Morača je izpostavila Součkov prepoznaven glas ter pevski dar. Kot je poudarila, je imel velik razpon, volumen in zlasti zelo prepoznavno barvo. Čeprav je veliko prepeval, ni svojega glasu ali pevskega talenta nikoli izpostavljal, se spominja Součkova vdova, sicer priznana sopranistka.

Glas pa je imel tako prepoznaven, da mu je nekoč nek slepi gospod, ko mu je odstopil sedež na avtobusu, odvrnil: “Hvala, gospod Souček,” se je še spominja Morača. Kot je dodala, tudi reklam zato ni hotel snemati, saj bi ljudje ob vsaki – ne glede na to, ali bi šlo za moko ali avto – rekli: Glej ga Součka!

Back to top button