
Pod okriljem Slogija izšel 31. Slovenski gledališki letopis
Slovenski gledališki inštitut (Slogi) je izdal Slovenski gledališki letopis 2022/2023, ki redno izhaja od leta 1994, hkrati pa gre za 36. nadaljevanje stoletnega Repertoarja slovenskih gledališč (1867-1967), ki je prvič izšel ob stoletnici ustanovitve Dramatičnega društva. Letopis temelji na spletni bazi podatkov o domači gledališki produkciji.
Osnova za letopis je portal sigledal.org, vendar tam zbrane podatke tudi bistveno nadgrajuje – z uvodniki, podatki o festivalih in nagradah, s podatki o reprizah in gostovanjih ter s povzetkom in primerjavo podatkov med posameznimi gledališči, so pojasnili na gledališkem inštitutu.
Statistična razpredelnica prinaša še druge številčne podatke o posameznih gledališčih pa tudi seštevke vseslovenske produkcije. Tako je bilo v sezoni 2022/23 skupno število vseh igranih del 541, število del slovenskih avtorjev 322, tujih avtorjev 219. V omenjeni sezoni se je zvrstilo 235 premier, obenem je bilo več kot 1000 gostovanj. Več kot 4000 predstav si je ogledalo 611.309 obiskovalcev.
Letopis, ki ga je četrtič uredil Matic Kocijančič, zajema vse gledališke zvrsti, dramsko in postdramsko gledališče, operno gledališče, balet in ples, lutkovno gledališče ter tudi radijsko igro, vpeljujejo pa ga uvodniki specialistov za posamezno zvrst. Tokrat so to Ajda Rooss (dramsko in postdramsko gledališče), Gregor Pompe (operno gledališče), Sara Živkovič Kranjc (balet in ples), Magda Tušar (lutkovno gledališče) in Klemen Markovčič (radijska igra).
Ajda Rooss ugotavlja, da se v omenjeni sezoni tradicionalni dramski pristopi srečujejo z raznolikimi performativnimi formati. Gregor Pompe kritično oceni, da “naš” operni pogon – še posebej njegov institucionalizirani del – “teče svoj neprekinjeni jek…”, Sara Živkovič Kranjc pa med drugim zapiše, da se “ob spremljanju sodobnoplesne produkcije in branju kritiških odzivov zdi prisotnost problematik v sodobnem plesu pretežno ponavljajoča”.
Magda Tušar v središču lutkovne sezone prepoznava vitalno umetnost, ki “preči mnoga mesta in kraje ter angažirano presoja dinamike naših skupnih življenjskih prostorov, v katere v preteklosti skoraj ni zahajala…”, Klemen Markovčič pa poda celovit pregled nacionalne produkcije radijskih iger. Avtor izpostavlja zlasti potencial kratkih oblik in vsebin za splet, ki bi lahko pritegnile mlajše občinstvo.





