Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) meni, da bi dediščinska znanost lahko veliko prispevala k družbi v sodobnosti. S tem namenom je danes priredil že tretji posvet, ki je bil osredotočen na dediščinsko znanost kot instrument povezovanja med vedami. Jeseni načrtujejo še četrtega.
Dediščinska znanost kot interdisciplinarna domena znanstvenih raziskav dediščine išče odgovore na zapletena vprašanja o razumevanju, ohranjanju in trajnostnem upravljanju z dediščino, so pojasnili v svetu. Z naslavljanjem raziskovalnih problemov z orodji različnih domen naravoslovnih znanosti, inženirstva, digitalnih, ekonomskih in humanističnih disciplin se hkrati izboljšuje kakovost življenja ter krepi družbena in narodna zavest, poudarjajo.
V okviru Strategije kulturne dediščine od leta 2020 do 2023 je predvidena koordinacija pristojnih ministrstev, javne agencije za raziskovalno dejavnost in institucij znanja, da se uokviri strateški razvoj področja. Svet pri SAZU predstavlja okvir, v katerem raziskovalna skupnost in skupnost deležnikov oblikujeta dokument s smernicami za razvoj področja. Te naj bi predstavljale podlago, na kateri bi odločevalci in drugi pristojni lahko oblikovali raziskovalno razvojne politike.
Sodelujoči so danes poudarili pomen sodelovanja različnih ved, povezovanja in interdisciplinarnega delovanja. Prav tako je treba vzdrževati stike s strokovnjaki iz tujine, je bilo slišati na posvetu.
Dediščina vse bolj predstavlja del rešitve in ne zgolj problem, je poudarila Saša Dobričić z Univerze v Novi Gorici. Vrednote kulturne dediščine bodo po njenem prepričanju vedno manj obravnavane kot zapuščina preteklosti, vse bolj pa kot gonilo trajnostnega razvoja.
Zavzela se je za celostni pristop pri ohranjanju t. i. dediščinskega vzdušja. Tak pristop po njenih besedah upošteva vse materialne, družbene, okoljske in kulturne sestavne dele.
Prav tako je pomen celostnega pristopa izpostavila Špela Ledinek Lozej z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Nujno je treba vključiti tudi družboslovje in humanistiko, je prepričana. Bolj kot v preteklost se mora dediščinska znanost “zagledati v prihodnost”, je pozvala in dodala, da gre za gradnjo “skupnih in želenih prihodnosti”.
Na obravnavano področje je treba vpeljati digitalizacijo in informatizacijo, je medtem pozval Urban Bren z Univerze v Mariboru. Poleg tega je treba po njegovem prepričanju razvijati inovativno zaščito materialne kulturne dediščine.
Veliko kulturne dediščine je delno ali v celoti izdelane iz lesa, ki pa se hitreje razkraja, pojavljajo se tudi novi škodljivci in ekstremni organizmi, je spomnil Davor Kržišnik z biotehniške fakultete v Ljubljani. Pri ohranjanju takšne dediščine ima po njegovih besedah pomemben vpliv tudi ekonomski dejavnik, saj je njeno vzdrževanje drago, tradicionalne rešitve pa vedno zahtevajo več finančnih sredstev.
Arheologinja v Narodnem muzeju Slovenije Janka Istenič je izpostavila pomen, ki ga ima dokumentiranje dediščine. Kot velik problem pa vidi ohranjanje ustreznih pogojev za shranjevanje dediščine. Z njim se srečujejo celo v primeru razstav, saj so primerne vitrine velik finančni zalogaj.
