
Popoldanska okrogla miza v sklopu 56. mednarodnega srečanja pisateljev na Bledu je bila posvečena multikulturnosti in dialogu v balkanski literaturi. Sodelujoči so med drugim opozorili na nekatere povezave v preteklosti in opozorili zdajšnje težave.
Kot je uvodoma povedala moderatorka Vesna Mikolič, je namen okrogle mize podati pregled v preteklost, predvsem pa razmislek o trenutnem stanju in o prihodnosti. Zgodovino Zahodnega Balkana je opisala kot zgodovino konfliktov, kot pomembno značilnost tega območja pa poudarila njegovo odpornost in zmožnost obnove. Multikulturnost je nekaj, kar smo živeli in kar po njenem mnenju živi še danes. Na eni strani je očitna velika afiniteta do jezikov in kultur, na drugi pa so med njimi nepremostljive ovire, je povedala.
Slovenski diplomat in pisatelj Milan Jazbec je menil, da je Balkan mogoče dobro razumeti skozi literaturo. Na Balkanu je po njegovih besedah na vseh področjih ustvarjanja veliko priložnosti, obenem je opozoril na veliko ranljivost. Spomnil je na močno literarno dediščino na območju Jugoslavije, ki “presega časovna obdobja in grozodejstva, ki so se zgodila v začetku 90. let minulega stoletja in tudi pozneje”.
Negativna plat Balkana pa je po njegovih besedah nacionalizem, ki je odigral uničujočo vlogo ne le v procesu razpadanja Jugoslavije, ampak tudi v času nastajanja novih držav. Opozoril je še na prevlado avtokratov in političnih elit ter zatiranje medijev in civilne družbe, v kateri je vedno bolj prisoten strah, na izseljevanje ljudi in na sovražni govor. Odgovora, kaj storiti, ne pozna, a je prepričan, da se je o tem treba pogovarjati.
Dramatičarka in prozaistka Tijana Rakočević iz Črne gore je opozorila na pogoste kršitve človekovih pravic v njeni državi in omejevanje svobode govora. Opozorila je na močan vpliv srbske pravoslavne cerkve, ki oblikuje njihovo kulturo, izobraževalni sistem in politiko. Kot je povedala, pa ne gre le za strah, ki je prisoten v družbi, ampak so očitne konkretne posledice na področju financiranja, zaradi česar so alternativni pogledi potisnjeni na obrobje. To na dolgi rok spodjeda demokracijo, saj ta temelji na raznolikosti glasov in pogledov.
Andrea Lešić iz BiH je opozorila na pestrost narodov, jezikov in književnosti v preteklosti na območju nekdanje Jugoslavije, kar se odraža tudi v literaturi. V času, ko smo živeli kot skupnost, je bila književnost ena, več literarnih del je tako postalo del skupnega knjiženega kanona, je spomnila.
Vladimir Martinovski iz Makedonije je opozoril na pomembno vlogo literarnih festivalov, kot sta festival v Strugi in festival Vilenica. Da še danes obstaja veliko zanimanje za književnosti republik nekdanje skupne države, pa po njegovem mnenju kaže tudi primer predstave Moj mož, ki so jo po zbirki kratkih zgodb Rumene Bužarovske postavili na oder ljubljanske Drame. Martinovski meni, da bi pisatelji morali sodelovati tudi z drugimi umetniki ter pravo pot vidi v mreženju.
Srbski pisatelj in novinar Marko Vidojković pa je spregovoril o srbskem nacionalizmu in o tem, kako so Srbi izgubljali v vojnah na območju nekdanje Jugoslavije – najprej na Hrvaškem, nato v Bosni in nazadnje s celim svetom. Pri tem je po njegovih besedah najslabše, da se niti en član srbske elite, ki je za to odgovoren, ni opravičil ali priznal zmote.
Za tiste, ki tej eliti nasprotujejo, je življenje v Srbiji težko. Če nekdo omeni genocid v Srebrenici, obvelja za sovražnika, je še povedal Vidojković, ki je eden najglasnejših kritikov srbskega režima.