Majda Širca za STA: V Povečavi sem vedno govorila v kontekstu filma (intervju)

Majda Širca je bila v svoji karieri filmska kritičarka, televizijska in filmska ustvarjalka, političarka in borka za vidnost, glas in pravice žensk. Revija Ekran ji je namenila priznanje za življenjsko delo. Kot je povedala v pogovoru za STA, je treba zmeraj beležiti čas, a ne na način razkrinkavanja realnosti, temveč v smislu iskanja praznin.

Po izobrazbi ste umetnostna zgodovinarka. Kako je pogled umetnostne zgodovinarke vplival na vaše ukvarjanje s filmom?

Kot umetnostna zgodovinarka imam na nek način privilegij. Likovni svet je zelo blizu svetu gibljivih slik, ne samo po ikonografiji in vsebini, ampak tudi po jeziku. V tem smislu sem zelo občutljiva na tiste filme, ki tako ali drugače reflektirajo bodisi svet slikarstva, kiparstva ali arhitekture. Je pa res, da me je v svet umetnostne zgodovine pripeljalo naključje oz. dobesedno spodletelosti – nevpis na likovno akademijo in nedosegljiv študij v tujini, kar pa se je kljub takratnemu razočaranju kasneje izkazalo kot prednost, saj zgodovina umetnosti nudi temeljni vpogled v družbeni, evolucijski razvoj. Brez vedenja zakaj in kako je nekaj nastalo, je svet težje razumljiv in posledično tudi spremenljiv.

V utemeljitvi priznanja revije Ekran za življenjsko delo je med drugim zapisano, da je “krona vašega dela na RTV Slovenija gotovo filmu, umetnosti in zgodovini posvečena oddaja Povečava”. Kakšno mesto oddaja zaseda na vaši poti?

Po širjenju obzorij, ki ga je nudilo vzdušje okrog revije Ekran, ko so bili pogledi kritični in analitični ne samo na filmske podobe, ampak tudi na družbo nasploh, se je moj prehod na RTV Slovenija najbolj udejanjil prav v oddajah Povečava, ki niso bile nikoli zgolj informativne oddaje o tem, kaj se dogaja znotraj filmskega sveta, ampak so motrile skozi kontekst družbenih razmer, prostora, zgodovine, križanja različnih kultur in umetniških praks.

Nastalo je približno 60 dokumentarnih oddaj, ki so se vse naslanjale na film, četudi so se tematsko osredotočale na bunker, človekove pravice, punk, cenzure, črni film, ali fašizem. Tudi če sem govorila o koncentracijskih taboriščih ali študentskem gibanju, sem govorila v kontekstu filma. Teme sem določala na način, kaj bi se meni zdelo zanimivo videti, v bistvu nisem lovila gledalcev po ključu doseganja visokih ratingov, temveč visokih standardov. Predvsem pa niso bile časovno omejene, kar pomeni, da sem se lahko poglobila in obravnavane fenomene iz različnih zornih kotov. Po oddaji, ki je lahko trajala dve uri, kar je danes nepredstavljivo, pa je bil na ogled še film po mojem izboru. Ta je moral biti ekskluziven – ali še ni bil viden v slovenskem prostoru, ali je bil cenzuriran, bunkeriran, enigmatičen, izjemen, za umetnost usoden, malo prepoznaven ali spregledan, avantgarden ali spodletel.

Če sva že pri Povečavi in filmu Blow-Up Michelangela Antonionija, ki sem ga izbrala za projekcijo po podelitvi Ekranovega priznanja, je mogoče smiselno povedati zakaj ravno ta film in kaj je Antonioni uprizarjal skozi svoja dela.

Blow Up pomeni povečavo, izostritev celote skozi detajl. Antonioni je namreč v prazninah iskal smisel. Rad iskal tam, kjer se stvari ne vidijo na prvo žogo. Dograjeval je poglede na svet skozi to, da ni odgovarjal na vprašanja, zakaj se je nekaj zgodilo, ampak kako se nekdo odzove na neko novo situacijo – bodisi na preživeto, bodisi na sluteno; lahko na družbeno, kulturno, ekonomsko ali na emocionalno. Antonioni mi je bil s tem modernističnim filmskim jezikom in enigmami, ki jih je ustvarjal, še posebej v Povečavi, izhodišče in naslomba za način dela, ki sem ga na televiziji udejanjala skozi te oddaje.

Leta 1997 sem odšla s televizije tudi zato, ker sem se ustrašila, da bi postala preveč stereotipna, premalo izzivalna, da bi se morebiti ponavljala, da ne bi odpirala vprašanj, ki so bistvena. Na nek način sem ustvarila standarde, pod katere nisem želela. Zato je prišlo do daljše prekinitve in nato vrnitve na televizijo. S tem, da sem vmesno delo v politiki – tako na ministrstvu za kulturo kot v parlamentu – ravno tako razumela kot umetnost.

Kako je bilo po vrnitvi?

Ko sem se vrnila z ministrstva za kulturo na televizijo, sem imela mnogo več ambicij, kot se jih je dalo realizirati. Naredila sem več kot deset dokumentarnih filmov. Delati film – igrani, dokumentarni ali televizijsko oddajo – je velik privilegij, je pa res, da mora biti ob tem zadoščeno nekaterim pogojem, ki v produkcijskem smislu na televiziji niso vedno zadovoljivi. Zato mora biti ustvarjalec toliko bolj ambiciozen, drzen, poveden, zgovoren, prodoren, predvsem pa trpežen.

Ker je vedno v ospredju informativni program, izgleda, kot da v drugih sektorjih, sploh v kulturi, ni težav. A so: na eni strani finančne, ki kažejo na vse večji upad kakovostne produkcije in že ponižujoče pogoje dela, na drugi kadrovske in uredniške, kjer manjka drznosti in vizij. Obeta se, pravzaprav se že udejanja, popolnoma črn scenarij filmske in dokumentarne produkcije; predpostavljam, da se bodo kmalu otresli tudi sofinanciranja slovenskega filma, ki smo ga nekoč uzakonili.

Vložek v produkcijo dokumentarnega filma je sedaj menda padel že na 5000 evrov, kar med drugim pomeni, da bo malokdo še uporabljal arhivske posnetke, ker ne bo nadomestil za plačilo avtorskih pravic. Že moja dva dokumentarca sta zaradi tega na hladnem. Televizija tudi sicer ni kos urejanju tovrstnih težav in velikokrat se je dogajalo, da sem porabila več časa za iskanje avtorjev ali njihovih potomcev kot za razvoj scenarija, snemanje, montažo in druge posege, ki so žal bili vedno pod uravnilovko in sem zaradi rigidnosti sistema, ki od nekdaj kraljuje na televiziji, montirala skrivaj takorekoč za silvestrovo.

Meni so filmski arhivi zelo pomembni, verjetno tudi zato, ker sem jih odkrivala na novo – nekateri so bili zabunkerirani, drugi slabo videni, nekateri nikoli reflektirani. Televizijski arhiv je prava banka in pomaga interpretirati čas, zato je dragocen. Zato sem še posebej zadovoljna, da mi je uspelo rekonstruirati televizijsko serijo Devet krogov nekega raja, ki oživlja zgodbo nedokončane nanizanke Jožeta Pogačnika Vodnik po Ljubljani. Serija je bila razcefrana v nekaj sekundne koščke trakov. Z miniaturno obdelavo in rekonstrukcijo smo jo obnovili, za kar so potrebni drugačni pogoji, kot so denimo za ustvarjanje oddaje Pričevalci, kjer pripovedovalec zgolj zre v kamero in pripoveduje eno plat zgodovine.

Zakaj je po vašem mnenju število ženskih avtoric oz. režiserk precej večje pri dokumentarnem kot pri igranem filmu?

Na srečo se v zadnjih letih to razmerje tudi pri igranem filmu počasi popravlja, je pa res, da je bil dokumentarni film ženskam lažje dostopen, saj se na njem več gara in manj finančno iztrži. Ženske smo prenesle več, zato so se dokumentarni filmi lažje udejanjili z ženskimi taktirkami.

Tudi znotraj dokumentarnega filma oz. žanra portretov, ki je zelo pogost prav na televiziji, so bile v preteklosti ženske zelo slabo zastopane v primerjavi z moškimi – tako kot avtorice, kot portretiranke. Temu je tako, ker so moški imeli več štartnih pozicij, moči in vpliva, za ženske pa se niti ni vedelo, ker niso zmogle ali smele stopiti v ospredje. Tudi to razmerje se sedaj deloma popravlja in tudi sama sem kot urednica zelo skrbela za to, kot političarka pa podirala te tabuje in prepreke.

Kako ocenjujete nove dokumentarne serije denimo na Netflixu, ki so zelo priljubljene pri gledalcih?

Gre za nove kulturne niše in produkcijsko tržno uravnane prakse, ki so se dodatno utrdile v času, ko so bile kinodvorane zaradi covida-19 zaprte in razvile to kulturo gledanja. A sama kot ljubiteljica vonja kinodvorane in filmskega zrna, sploh na projekciji s 35 milimetrskega filmskega traku, ki so mogoče samo še v kinotekah, še vedno dajem prednost tovrstnemu gledanju, stiku s platnom. Je pa res, da gledam tudi Netflixove serije.

Kaj bi se še želeli posneti?

Mislim, da je treba zmeraj beležiti čas, ampak ne na način zgolj razkrinkavanja realnosti, temveč bolj v smislu njene interpretacije, kot sem govorila na začetku – iskati praznine in jih zapolnjevati z madeži, ki jih prepoznavaš znotraj njih, z napakami, lapsusi, presežki in dvojnimi pomeni. Sama sem se temu še najbolj približala v filmu Sedem grehov in vrlin. Pravzaprav gre za dva dokumentarna filma, kjer ima vsak greh oz. vsaka vrlina za seboj zgodbo z zelo prenesenim pomenom in večplastnim razumevanjem.

Bi pa si želela, da RTV Slovenija dobi nove zakonske okvire. Še danes mi je globoko žal, da se je zgodila egoistična, politično zarotniška zavrnitev zakona, ki smo ga zelo odgovorno in dialoško pred desetimi leti napisali na ministrstvu za kulturo. Poleg drugih zdravih rešitev je prinašal tudi usklajevanje prispevka z inflacijo, zaradi česar ne bi bila danes RTV Slovenija v obupnem minusu in ne bi imela za seboj tako uničujočega vodenja, kot ga je udejanjala vlada Janeza Janše.

Kateri slovenski dokumentarec vas je nazadnje navdušil?

Nazadnje sem gledala dokumentarec Pero Damjana Kozoleta, ki je več kot zgolj portret pokojnega igralca Petra Musevskega, je tudi esej o enigmatičnosti bivanja.

Back to top button