S smrtjo perujskega pisatelja Maria Vargasa Llose se je formalno dokončno zaključilo obdobje izjemne latinskoameriške ustvarjalnosti 20. stoletja, je za STA ocenila profesorica s Filozofske fakultete v Ljubljani Branka Kalenić Ramšak. Po njenih besedah je bil Vargas Llosa velikan proze, ki je bil v svojih delih državljan sveta.
Latinskoameriško okolje, od koder je izhajal, je želel približati ostalemu svetu, vendar je iz domačega okolja znal izluščiti številne teme, ki pestijo sodobnega človeka in današnjo družbo povsod po svetu, kot so moč, avtoriteta, korupcija, diktatura, nasilje vseh vrst, fanatizem, iskanje identitete in podobno, je izpostavila profesorica za španske in latinskoameriške književnosti.
Z literarnim delom je povezoval Latinsko Ameriko in Španijo ter Evropo, saj je bil bran in cenjen po vsem svetu. Tudi brez najprestižnejših nagrad, ki jih je dobil, kot so Nobelova leta 2010, Cervantesova leta 1994, nagrada princa Asturije leta 1986 in nagrada Romulo Gallegos leta 1967, bo njegovo izjemno delo preživelo in nagovarjalo še številne bodoče generacije, je prepričana Kalenić Ramšak.
Kot je spomnila, je bil skupaj s kolumbijskim pisateljem Gabrielom Garcio Marquezom, mehiškim avtorjem Carlosom Fuentesom in argentinskim pripovednikom Juliem Cortazarjem eden štirih nosilnih stebrov t.i. latinskoameriškega booma, literarnega fenomena, ki je v Latinski Ameriki eksplodiral v času od druge svetovne vojne dalje. Številni znani avtorji latinskoameriške književnosti 20. stoletja prav tako sodijo v ta krog, tu je nastala tudi literarna smer magični realizem.
Smrt Vargasa Llose je ugasnila luč tega booma, a profesorica ocenjuje, da sodobna španska in hispanoameriška književnost ne kažeta nobene utrujenosti. “Prav nasprotno – številni sodobni pisatelji, ki pišejo v španščini, uspešno nadaljujejo pot svojih učiteljev, tudi zadnjega med njimi.”
Vargas Llosa je umrl v nedeljo v Limi v starosti 89 let. Pisal je romane, eseje, literarne kritike, dramska besedila ter novinarske kolumne v španskem časopisu El Pais. Pisati je začel že v vojaški srednji šoli, kamor ga je oče vpisal pod prisilo, misleč, da ga bo stroga disciplina odvrnila od pisateljskih začetkov, je spomnila Kalenić Ramšak.
Ravno tam je izbrusil svoj prvi slog, saj je nespretnim sošolcem pomagal pisati ljubezenska pisma. Vojaška izobrazba in totalitarni režim sta ga zaznamovala tako močno, da je tematiko uporabil v svojem prvem romanu iz leta 1963 Mesto in ščeneta, ki je v slovenskem prevodu Nike Koširja iz leta 1968. Med romani je izpostavila še Pogovore v katedrali, Panteleon in tolažnice, Teta Julija in pisar, Vojna ob koncu sveta, Zabava pri Kozlu in Raj na drugem koncu.
“Zapisal se je tudi kot izjemen literarni kritik, ki je v tehtnih esejih z izjemno kritiško ostrino analiziral številne avtorje svetovne književnosti in njihova dela, kot so na primer Joan Martorell, avtor srednjeveškega katalonskega viteškega romana Tirante lo Blanch, Gospa Bovary Gustava Flauberta, zgodnje delo Garcie Marqueza ali nekoliko prezrto, vendar izjemno pripovedno delo urugvajskega pisatelja Juana Carlosa Onettija, ki je vplival na številne latinskoameriške pisatelje 20. stoletja,” je še dodala profesorica.
