Akademik Kajetan Gantar, letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, je predstavil tretjo in zadnjo knjigo spominov, ki jih je izdal pri Slovenski matici. Naslovil jo je Penelopin prt po motivu prta, ki ga po koncu trojanske vojne vedno znova tke Odisejeva žena. V njej je opisal spregledane dele spominov iz prejšnjih dveh knjig.
Naslov je na današnji predstavitvi na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (Sazu) pojasnil s tem, da je Odiseja njegovo najljubše branje, iz katere je že zgodaj “najbolj požiral zgodbe”. Bolj kot Odisej pa se mu je zdela pametna in modra Penelopa, po njegovi oceni ženska, ki podpira tri ali celo štiri vogale.
Podobno kot njen prt je nastajala tudi njegova knjiga. Sprva jo je nameraval nasloviti Vzponi in padci, zatem pa je veliko stvari, ki jih je zasnoval, vrgel v koš na računalniku ter jih kasneje jemal iz njega. Če je v prvih knjigi Utrinki ugaslih sanj opisal svoja mladostna leta in spomine o dogodkih po 2. svetovni vojni, ko je bil zaradi svojega prepričanja interniran, ter v drugi knjigi Zasilni pristanek mirnejša leta, ki so sledila, je s tretjo želel zabeležiti svoja “esejska potovanja v daljne dežele in predavanja na različnih univerzah”.
“Ko spomini izidejo, vidiš, da si marsikaj spregledal,” je o odločitvi za še eno tovrstno knjigo povedal aktualni Prešernov nagrajenec, ki je leta 2010 prejel tudi najvišje znanstveno priznanje – Zoisovo nagrado. Tako se je njegov prt počasi razraščal proti končni podobi, ki skozi več poglavij predstavi njegove konjičke, pot od prvih objav v mednarodnih revijah in nastopov na kongresih do gostujočih predavanj, prelomno obdobje ob nastajanju samostojne države, članstvo in obveznosti v Sazu ter srečanja z mladostnimi prijatelji.
Nekaj dogodkov je obudil tudi v pogovoru z Davidom Movrinom, v katerem sta se dotaknila tudi študija klasične filologije in vprašanja, kakšno dediščino so zapustili začetniki te vede v Sloveniji.
Kot je dejal Gantar, o tem ne more soditi, lahko pa oceni, da so v začetku iskali neko zasilno rešitev, čeprav so obstajali tudi dobri strokovnjaki, ki pa niso bili habilitirani učitelji. Takratna zakonodaja, s katero se je seznanil kot uslužbenec v administraciji, je sicer po njegovih besedah dopuščala možnost, da bi univerza kljub neizpolnjevanju formalnih pogojev lahko povabila kakšnega učenjaka, kot se je to zgodilo z denimo Jožetom Plečnikom. Boji pa se, da je za tem stal centralizem iz Beograda, ki je “raje forsiral druge stroke”.
Klasična filologija je tako po Gantarjevih besedah nekaj časa veljala za lažji študij, z Milanom Grošljem in Antonom Sovretom pa je dosegla mednarodno raven. Pri tem je izpostavil še latinski slovar, ki je nastajal kot timski podvig stroke in je po nekaj letih ležanja v predalih nazadnje tudi izšel.
Predsednik Sazu Peter Štih je ocenil, da je Gantar v svojem delu združeval tako znanost kot umetnost, o čemer pričata tudi omenjeni nagradi. Njegova pričevanja pa se mu kot zgodovinarju zdijo dragocen vpogled v preteklost, tudi pri poznavanju zgodovine Sazu. Kot je dejal, njegove intimne izpovedi dajejo zgodovini osebno perspektivo.
