Avtorici številnih dokumentarcev o obmejnem prostoru Anja Medved in Nadja Velušček sta za STA spregovorili o umetniškem ustvarjanju na Goriškem in pričakovanjih glede Evropske prestolnice kulture (EPK) Nova Gorica-Gorica 2025. Med drugim sta izrazili upanje, da bosta dva različna svetova po koncu EPK bolj povezana.
Sobivanje dveh različnih mest bogastvo prostora
Prav sobivanje dveh različnih mest je po mnenju Medved bogastvo tega prostora, ki je zanimiv tudi za EPK. Izziv je, kako med njima ohraniti razliko in hkrati vzpostaviti čim boljšo komunikacijo, saj pri tem trčimo ob vprašanje jezika in pomanjkanja poznavanja drug drugega. EPK na tem prostoru je več kot na mestu, a gre za veliko daljši in večji proces, ki presega trajanje EPK, je pa izjemna priložnost, da se preteklo delo ovrednoti in poveže z novimi vizijami in sodelovanji, je povedala Medved.
Na vprašanje o sedanji identiteti prostora z dvema mestoma z različnima zgodovinama in preteklima režimoma je odgovorila, da sta ti dve diametralno različni mesti na istem mestu svojo identiteto gradili v kontrapunktu z drugo stranjo. Na eni strani je tako Gorica kot staro, tisočletno mesto, na drugi modernistična in socialistična Nova Gorica. Zanimivo se ji zdi iskati identiteto v prostoru, ki ga nekoč meja ni ločevala, čeprav je to krajina, kjer so se stikale različne kulture in jeziki in ki uči predvsem preizpraševanja, kako razumeti svojo identiteto.
Velušček je povedala, da identitete Nove Gorice brez meje sploh ne bi bilo, in zato je tudi menila, da lahko odsotnost meje na nek način zamaje to identiteto, ker mesto izgubi svojo raison d’etre. Nova Gorica je nastala prav zaradi meje. Spomnila je, da je Ivan Maček Matija, takratni minister za gradnje, gradnjo Nove Gorice ob meji utemeljil tudi z besedami, da bosta ti dve mesti morda enkrat postali eno. “To je bilo leta 1948 in danes vemo, da je dobro, da mesti ostajata dve, vsako s svojo različnostjo,” je dodala.
EPK priložnost, da mesti izkoristita svoje potenciale
Kako Goričani v tem trenutku že živijo z EPK, je Velušček ponazorila z besedami, da na obeh straneh velja prepričanje, da na drugi strani delajo več in bolje. “Kot zmeraj je sosedova trava bolj zelena,” je bila slikovita in je izrazila upanje, da vendarle ta trava po koncu EPK ne bo požgana.
Kot je ob tem opozorila Medved, že dve desetletji pričakujejo, da se ti dve obrobni mali mesti, ki sta si v preteklosti kazali hrbet, končno obrneta drugo k drugemu in izkoristita vse svoje potenciale. To priložnost bi morali izkoristiti vsaj z delčkom vizije, ki so jo imeli tisti, ki so po drugi svetovni vojni na tem območju gradili novo mesto. “Še zmeraj smo tukaj na razpotju in od nas je odvisno, ali se bomo premaknili naprej,” je dodala.
Na vprašanje, kaj kot ustvarjalki pričakujeta od EPK, je Velušček odgovorila, da se je kljub vsem nitkam, ki so vedno bile prepletene, še vedno čuti, “kot da se tisti jarek iz prve svetovne vojne še ni umaknil, si pa ta prostor zasluži nekaj velikega, kot je EPK”.
Medved je dodala, da bi moral poudarek ostati na besedi kultura kot tisti povezavi med posamezniki, ki ustvarja skupnost in družbo. Ob tem se ji zdi pomembno, da prestolnica postane tudi priložnost za razmislek, kako omogočiti pogoje za nadaljnje ustvarjalno delo in kako vzpostaviti mehanizme za trajno podporo kulturi, “da bi ustvarjalci in male nevladne organizacije našli spodbudo, da tukaj ostajajo, delajo in od tega tudi preživijo”.
Po njenem mnenju bi bilo škoda, če bi bila EPK zgolj revija številnih dogodkov, ki bi služili kot kulisa, za katero bi skrili votlost pomanjkanja kulture. “EPK ni samo promocija našega prostora, ampak odraža tudi vprašanja današnje Evrope, kaj sploh danes pomeni kultura, ali imamo čas zanjo, ali je to le boljši zabavni program, ali ima še vedno moč ustvarjanja smisla in iskanja resnice, in koliko je ta sploh še relevantna,” je opozorila.
Rešilec spomina del uradnega programa EPK
Del uradnega programa EPK je tudi projekt Rešilec spomina obeh sogovornic, ki je po mnenju Medved posledica njunega dolgoletnega dela. To se je začelo z ustvarjanjem dokumentarnih filmov o osebnih spominih na zgodovinske prelome 20. stoletja na obeh straneh meje. Po njenih besedah gre za poseben pogled na ta prostor, ki od njunega prvega filma leta 1998 ni želel biti nacionalno ali ideološko omejen, temveč ga je gnala radovednost, kaj ta prostor v resnici je.
“Odkrili sva čisto novo zemljo in iz tega sta nastali potreba in želja, da snemava veliko več, kot bi bilo smotrno za dokumentarni film. Tako je nastajal Arhiv spomina in Rešilec spomina je njegovo nadaljevanje. Trenutno je v postprodukciji dokumentarni film o drugi svetovni vojni s še zadnjimi osebnimi spomini na ta usoden čas, je povedala Medved. Kot je dodala, gre pri tem tudi za izziv, kako v tem zaostrenem času o preteklosti, ki je prinesla krvave delitve, govoriti na način, ki bo povezoval.
Za Velušček je zbiranje zgodb in spominov skorajda način življenja. Rada posluša ljudi, ki želijo deliti svoje spomine, Medved pa v montaži iz teh pripovedi šiva dokumentarne zgodbe. Seveda skupaj s sodelavci, je nadaljevala Medved in omenila najbližje – Hijacinta Jusso, Fabrisa Šulina in Neli Maraž. Velušček je priznala, da je iskanje spominov bitka s časom, saj ljudje odhajajo. Spomnila je tudi, da jima je na filmski trak še uspelo ujeti tiste, ki so prvo svetovno vojno videli na lastne oči. “Ta vojna, ki je sedaj samo še v knjigah, je na teh posnetkih še na njihovih obrazih, v očeh in govoru,” je ponazorila.
Medved je dodala, da ko poslušaš osebne zgodbe in spomine, preteklost naenkrat zagledaš drugače in včasih to tudi zamaje prepričanost v neko idejo o lastni identiteti. “Da se ta tla pod nogami zamajejo, je dobro, čeprav je strašljivo, ampak takrat moraš pogumno iskati dalje,” je dodala.
Prostor s konfliktno zgodovino je bogat z zgodbami, ki niso enoznačne, ampak paradoksalne, dvoumne in polne ironije. “Tukaj je rudnik zgodb, ki so lahko podlaga za raznoliko umetniško ustvarjanje. Tudi to je eden od namenov Rešilca spomina, ustvarjati banko dobrih zgodb”, je še povedala.
Spomini, ki jih zbirajo v okviru projekta Rešilec spomina, bodo deloma predstavljeni v dokumentarnem filmu in deloma na stalni postavitvi Epica – Evropske platforme za interpretacijo 20. stoletja, ki je eden osrednjih projektov EPK.
***
Nadja Velušček in Anja Medved, mati in hči, sta avtorski tandem, ki vrsto let ustvarja na področju dokumentarnega filma. Anja je diplomirana gledališka režiserka. Nadja je upokojena profesorica italijanskega in slovenskega jezika. Bili sta dolgoletni sodelavki čezmejne organizacije Kinoatelje, v okviru katere sta od 1998 do 2017 posneli 20 dokumentarnih del ter organizirali številne čezmejne projekte, med drugim spominodajalske akcije na nekdanjem mejnem prehodu – Arhiv spomina in okoljsko filmsko karavano Soča sooča.
Danes ustvarjata v okviru svojega zavoda KINOkašča / CINEMattic, filmski produkciji in hranilnici spomina. Za svoje delo na področju filma in čezmejnega sodelovanja sta prejeli vrsto nagrad.
Celoten pogovor z obema ustvarjalkama je dostopen na portalu STAmisli prek povezave https://misli.sta.si/.
