V nemško prestolnico je prispel Martin Scorsese, ki bo danes na 74. Berlinalu prejel zlatega medveda za življenjsko delo. Režiser je na novinarski konferenci s strastjo, prepleteno z anekdotami, govoril o zgodovini, sedanjosti in prihodnosti filma. Verjame v izviren ustvarjalni glas, pa naj bo ta v štiriurnem filmu ali na Tik Toku.
Enainosemdesetletni Scorsese je od nekdaj veliki zaveznik Berlinala. Na sploh prednost svetovnih filmskih festivalov prepoznava v tem, da se občinstvo lahko na enem kraju spozna s toliko različnimi, drugačnimi glasovi z vsega sveta. Svet postane manjši, med seboj se bolje spoznamo, meni Scorsese.
Sam podpira in financira restavriranje filmov, saj se le tako ohranijo zakladi in odpirajo svetovi novim generacijam. Kar je samo moderno, hitro umre, veliki filmi pa ostanejo. Pri tem igra po njegovem mnenju pomembno vlogo tudi filmska kritika, ki kurira neskončno množico filmov in ponudi fokus.
Scorsese zelo rad govori o drugih ustvarjalcih in ustvarjalkah, je prava filmska enciklopedija, zase pa pravi, da je še vedno precej ambiciozen, a z bolj umirjenim egom. Pri ustvarjanju ga ta ne sme omejevati, mora se počutiti svobodnega in pri tem preizpraševati vsak kader, ki ga bo posnel, posebej.
Še vedno skuša slediti čim več avtorjem, nazadnje sta ga denimo navdušila Pretekla življenja Celine Song in Popolni dnevi Wima Wendersa.
Na novinarski konferenci je Scorsese odgovarjal tudi na vprašanja, kot sta, kako bi se opisal z eno besedo, odgovor je bil skrivnost, in kaj je bila njegova najljubša jed, ki mu jo je skuhala mama italijanskih korenin. Odgovor je bil lazanja.
Scorsese je režiser z izjemnim opusom, ki ne bo obstal. Njegov zadnji, Morilci cvetne lune, se še ni poslovil od kinematografov, ko že misli na nov projekt, film o Jezusu. Zanj si želi, da bi bil izviren, drugačen od dosedanjih, morda celo zabaven. Ideje še ni dokončno izoblikoval, morda ga prešine, ko se malo naspi, je sklenil.
