Na 27. Festivalu slovenskega filma v Portorožu je bil na ogled niz novih otroških ali mladinskih filmov, več kot običajno. Direktor festivala Bojan Labović je na odprtju zato program označil za lahkotnejši, kar je med ustvarjalci sprožilo val negodovanja. Prav letošnji filmi za mlajše občinstvo so dober vpogled v pristnost prezentacije mladih.
Vsaka generacija ima svoj formativni film
Ko beseda nanese na slovenski otroški in mladinski film, se praviloma omenjajo Kekci, Sreča na vrvici, Poletje v školjki, Gremo mi po svoje, Košarkar naj bo, Gajin svet in še kateri, odvisno, kdo sodeluje v razpravi. S številnimi aktualnimi serijami in filmi na pretočnih platformah je težko konkurirati, a vseeno se zdi, da slovensko produkcijo ciljno občinstvo vzame za svojo. Tako kaže statistika obiska kinematografov in tako je nenazadnje pokazal iztekajoči se 27. Festival slovenskega filma.
Po projekcijah filmov Igrišča ne damo!, Čao Bela in Tartinijev ključ je vladalo evforično vzdušje – mlado občinstvo je z vzkliki in bučnim ploskanjem vzpodbujalo nastopajoče na filmu, čutiti je bilo ponos na obeh straneh. Predvsem je zgovorno dejstvo, da so se gledalke in gledalci lahko poistovetili z liki in temami. Pri mladinskem filmu je to hitreje očitno, a kaj se zgodi v primeru otroškega?
Film iz nekega drugega časa – Dnevnik Pauline P.
V sklopu manjšinskih slovenskih koprodukcij je bil v Portorožu prikazan tudi hrvaški film Dnevnik Pauline P. v režiji Nevena Hitreca, ki je nastal po istoimenskem romanu Sanje Polak. Sledimo živahni Paulini z bujno domišljijo iz 3. razreda, ki se sooča s težavami v šoli, prijateljstvu, družini, a na koncu vse zmore in reši. Film je na Hrvaškem velika uspešnica, sinhronizirana različica se obeta tudi na sporedu slovenske televizije.
Polak je knjigo napisala pred 20 leti, film ji v osnovnih premisah sledi, časi pa so se spremenili, v tem primeru na boljše. Film, ki naj bi bil primeren za občinstvo od sedmega leta dalje, sporoča med drugim naslednje: tvoja prijateljica je večna konkurenca, vedno znova se z njo skregaš in stepeš zaradi fanta, sošolcu, ki ni po tvojem okusu, saj je učenjak in nosi očala, vsakič, ko ga vidiš, rečeš – fuj, mama je zabavna in veliko čisti, oče nerazumljen znanstvenik. Ko je čas za maškarado, je glavna junakinja princeska, fantje so heroji.
Ko ti je nekdo všeč, sledi tipična otroška poroka, pred bogom, le poljubček ni zaželen. Ker je film posnet v hrupni, norčavi, hitri in, kot bi rekel Labović, lahkotni maniri, se zdi toliko bolj vredno razprave, da je njegova podstat svet, ki sodi v nek drug čas, a nagovarja sedanjega.
Skejt, zavezništvo, vloga očeta in zunanja akcija
V tej luči je toliko bolje videti aktualne mladinske filme, ki so v stiku z letom 2024. Za vse tri filme na letošnjem festivalu, Igrišča ne damo! Klemna Dvornika, Čao Bela Janija Severja in Tartinijev ključ Vincija Vogue Anžlovarja je značilno, da imajo skupen cilj, ki ga rešujejo v navezi pristnega prijateljstva. Družinsko življenje je raznoliko, v vseh treh filmih imamo očeta, medtem ko mama večinoma ni prisotna. Tu so še pisano narodnostno okolje, pametni telefoni, ki mlade junake kdaj izdajo, in delovanje na terenu, pogosto na skejtu. Protagonisti niso samo junaški fantje, zaradi katerih se med seboj kregajo punce, vsi so enakovredni člani ekipe.
Liki v filmu so izrazito mobilni in kažejo voljo do akcije, kar presega stereotip o lenobni generaciji, ki živi zgolj in samo na spletnih omrežjih. Izrazito angažiran je film Igrišča ne damo!, ki se bori za okolje in proti divjemu betoniranju naselij, Čao Bela se dotakne tudi samopoškodovanja in zlorab tablet, a tudi pomembnosti lastnega benda, Tartinijev ključ pa med drugim stavi na iznajdljivost mladih pri reševanju skrivnosti v nadvse fotogeničnem Piranu.
Ti zelo komunikativni filmi, kar je za mladinski žanr nujno, bodo lahko postali izbranci zdajšnje generacije. V njih ni nič takšnega, kar bi gledalstvo zavrglo z enim preprostim – “cringe”. Izrazito pronicljiv trenutek v filmu Čao Bela je vloga Neishe, ki z inteligentno samoironijo igra samo sebe oziroma ves čas prepevajočo in s penino vzpodbujeno punco očeta, glasbenega producenta. Bela razlaga družbi, kdo ona je, tista, ki poje Malo tu, malo tam. Odziv namiguje, da slabše, kot je to, ne gre. Nova glasba, nov sleng, nova prevozna sredstva, a vedno enaki problemi – pomembna je le prava prezentacija.
