Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi kreditojemalca v švicarskih frankih glede pojasnilne dolžnosti banke. Sodbi nižjih sodišč je razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ugotovilo je, da nevestno ali nepošteno opravljena dolžnost banke lahko vodi v formalno, ne pa tudi dejansko potrošnikovo privolitev v pogodbeni pogoj.
Pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo glede vsebine pojasnilne dolžnosti ne temelji zgolj na obveznih sestavinah določil zakona o potrošniških kreditih, ampak tudi na načelu vestnosti in poštenja. To izhaja iz novejše sodne prakse vrhovnega sodišča in razlage sodne prakse Sodišča EU, ki je oblikovala merila, na podlagi katerih so izpolnjeni pogoji za izključitev presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, so danes sporočili z vrhovnega sodišča.
V primeru spora med kreditojemalcem v švicarskih frankih in Addiko banko ta merila niso izpolnjena. Sodišče je zato toženkin materialnopravni ugovor izključitve uporabe evropske direktive o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah zavrnilo kot neutemeljen in nadaljevalo presojo zadeve po določbah zakona o potrošniških kreditih, ki ohranja ureditev, ki je za potrošnika ugodnejša.
Vrhovno sodišče je presodilo, da dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, iz katerih sta izpeljali materialnopravno posledico o dobroverno opravljeni pojasnilni dolžnosti, niso skladne z merili pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, kot jih je izoblikovalo Sodišče EU in sta jim s svojo sodno prakso sledili ustavno in z novejšo sodno prakso vrhovno sodišče.
“Pri tem je vrhovno sodišče opozorilo, da nevestno ali nepošteno opravljena pojasnilna dolžnost vzdržuje informacijsko asimetrijo pogodbenih strank, kar pomeni kvečjemu formalno, in ne tudi dejansko potrošnikovo privolitev v pogodbeni pogoj, s tem pa tudi neuravnotežen poseg v njegov pravni položaj, ki bi se mu lahko potrošnik, če bi banka pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost, lahko izognil,” so pojasnili.
