Kmetje lahko sežigajo materiale, ki ne veljajo za odpadek

V času spomladanskih opravil na vrtu se pojavljajo vprašanja v povezavi s prepovedjo kurjenja ostankov obrezovanja drevja, plevela in podobnega naravnega nenevarnega materiala. Kurjenje je za uporabnike kmetijskih zemljišč dovoljeno, če zakurjeni materiali niso odpadek, ker so namenjeni nadaljnji uporabi pri kmetovanju na kmetijskih zemljiščih.

Kurjenje naravnih nenevarnih materialov urejajo predpisi različnih upravnih področij, in sicer je od področnega predpisa odvisno tudi, kateri organ je pristojen za nadzor nad izvajanjem predpisa. Problematiko kurjenja, ki je vezana na izvajanje kmetijskih opravil, ureja ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Kadar ne gre za uporabnike kmetijskih zemljišč, primere obravnavajo drugi pristojni organi, in sicer v primeru odpadkov ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, v primeru požarne varnosti pa ministrstvo za obrambo, natančneje uprava za zaščito in reševanje.

Pri vsakem primeru je treba najprej ugotoviti, ali so materiali, ki se kurijo, odpadek ali ne. “Po veljavni uredbi o odpadkih je odpadek vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči,” so na kmetijskem ministrstvu poudarili v današnjem sporočilu za javnost.

Navedena uredba prepoveduje kurjenje vseh odpadkov na prostem, vendar obenem tudi določa, da odpadek niso naravni nenevarni materiali, ki nastajajo v kmetijstvu in se nadalje uporabljajo pri kmetovanju. Kot pojasnjujejo na ministrstvu, to pomeni, da če materiali izpolnjujejo hkrati oba pogoja – nastajajo v kmetijstvu in se tudi uporabljajo pri kmetovanju -, niso odpadek in zanje ne veljajo predpisi o ravnanju z odpadki.

Nadaljnja uporaba teh materialov pri kmetovanju pomeni, da jih lastnik ni zavrgel ali nameraval zavreči, temveč jih uporablja ali jih bo uporabil pri kmetovanju. To pomeni tudi, da je ravnal v smeri preprečevanja nastajanja odpadka.

Pri tem je pomembno še, da so kmetovanju namenjena kmetijska zemljišča opredeljena po veljavnem zakonu o kmetijskih zemljiščih, kjer je zapisano, “da vsak uporabnik kmetijskega zemljišča ravna kot dober gospodar”. To vključuje uporabo primernih kmetijskih metod za ohranjanje trajne rodovitnosti zemljišč in ravnanje v skladu z dobro kmetijsko prakso. V nekaterih primerih, odvisno tudi od kurjenega materiala, lahko to “vključuje kurjenje rastlinskih ostankov iz kmetovanja in uporabo tako pridobljenega pepela kot sredstva za gnojenje”, so še poudarili na ministrstvu.

Back to top button