Danes vsak med nami uporablja raznovrstne tehnološke naprave, redko pa se ob tem vprašamo, zakaj jih tako hitro nadomeščamo z novimi, čeprav so še čisto uporabne ali popravljive. Poleg oglaševalske industrije, ki nas prepričuje, da moramo imeti recimo nov iPhone, drugače ne bomo celoviti, obstaja tudi »zarota« s strani proizvajalcev, ki je dobila naziv načrtovana zastarelost. Danes je ta sestavni del proizvodne politike podjetij. Pomeni pa, da proizvajalci v izdelek že v proizvodnem procesu zavestno vgradijo šibke točke, uporabijo rešitve s predvidljivim rokom trajanja in/ali surovine slabše kakovosti, ki imajo za posledico, da se izdelek prej pokvari. Pogosto se v izdelku pokvari kateri od najcenejših sestavnih delov v vrednosti nekaj centov, kar pa kljub temu odločilno vpliva na uporabnost celotnega izdelka. Ni naključje, da proizvajalec premišljeno izbere material, zaradi katerega je izdelek po določenem času uporabe videti bolj obrabljen, kot je to možno presoditi na podlagi njegove ohranjene funkcionalnosti. Izdelek je potem možno popraviti le na način, ki ni opisan v navodilih za uporabo in je znan le serviserjem. Poskusite recimo zamenjati baterijo v iPhonu. Načrtovana zastarelost omogoča proizvajalcem povečanje dobičkov iz prodaje, saj se potrošniki prej odločijo za nakup novega izdelka, kot bi se v primeru, če bi ta imel daljšo življenjsko dobo.
Po pritiskih mnogih nevladnih organizacij, ki se zavzemajo za pravice potrošnikov, je Evropska komisija pred dvema mesecema objavila predlog Direktive o skupnih pravilih za spodbujanje popravila blaga. V skladu s smernicami naj bi prodajalci v okviru zakonske garancije ponudili popravilo, če to ne bo dražje od zamenjave. Po izteku zakonske garancije pa bo potrošnikom na voljo nov sklop pravic in orodij, da bi popravilo zanje postalo enostavna in dostopna možnost. Potrošnik bo od proizvajalcev lahko zahteval popravilo izdelkov, ki so na podlagi prava Evropske unije (EU) tehnično popravljivi, kot so na primer pralni stroji ali TV-aparati. To pomeni, da direktiva zahteva možnosti razstavljanja izdelka, razpoložljivost rezervnih delov, ki se uporabljajo za izdelke ali posebne sestavne dele izdelkov, ter informacije in orodja, ki so povezana s popravili.
Po domače povedano, serviser se ne bo smel izgovarjati, da je treba čakati neskončno dolgo na rezervni del, moral vam bo tudi natančno pojasniti, kaj je pokvarjeno in kako hitro bo popravljeno. Direktiva namreč zahteva zagotovilo, da bodo imeli potrošniki vedno na voljo nekoga, na kogar se lahko obrnejo, ko se odločijo za popravilo svojih izdelkov, proizvajalce pa se bo spodbudilo k razvoju bolj trajnostnih poslovnih modelov. Obeta se tudi spletna platforma za popravila, ki bo potrošnike povezovala s serviserji in prodajalci prenovljenega blaga na njihovem geografskem območju. Platforma bo omogočila iskanje po lokacijah in standardih kakovosti, da bodo potrošniki lahko našli privlačne ponudbe popravil in se bo povečala prepoznavnost dobrih serviserjev.
Direktiva naslavlja težave, s katerimi se srečujejo potrošniki, kadar skušajo sami popraviti izdelke, ter nevšečnosti ali nerazpoložljivost storitev popravil za potrošnike. A direktiva varuje in spodbuja svobodo gospodarske pobude, zato je v mnogih vidikih zgolj spodbudna. Zato ne obravnava nepoštenih stroškov popravila. Za reševanje tega problema so potrebne finančne spodbude, da se zagotovi cenovna dostopnost popravil. V naši soseščini imamo lep primer, kako lahko država priskoči na pomoč posamezniku, ko gre za popravila. Subvencija za popravilo je bila prvič pilotno uvedena v mestu Gradec leta 2017. Državljanom omogoča povrnitev do 50 odstotkov celotnega stroška popravila, do največ 100 evrov. Po uspehu v Gradcu je bil sistem pozneje razširjen na tri avstrijske zvezne dežele in mesto Salzburg. V Franciji so nedavno ustanovili sklad za popravila. Sklad deluje tako, da neposredno od potrošnikovega računa za popravilo odšteje delež subvencije. Že nekaj let obstaja tudi pristop, ki spodbuja popravila z znižanjem davka na dodano vrednost (DDV) na storitve popravil. Leta 2016 je Švedska znižala stopnjo DDV s 25 odstotkov na 12 odstotkov za manjša popravila koles, oblačil in obutve. Leta 2022 je bil ta delež dodatno znižan za 6 odstotkov, vendar se je nato leta 2023 vrnil nazaj na 12 odstotkov.
Medtem ko EU šele uvaja ukrepe za lažjo dostopnost popravil, nekatere države članice prednjačijo s pobudami, katerih cilj je zagotoviti cenovno ugodno popravilo. Največ dela pa države čaka na področju ozaveščanja. Ljudem je treba namreč pojasniti, da so zavrženi izdelki pogosto izdelki, ki bi jih bilo sicer mogoče popraviti in normalno uporabljati dalje. Velja jim tudi povedati, da tisti, ki se namesto popravila odločijo za zamenjavo, po ocenah Komisije EU izgubijo 12 milijard evrov na leto.
