Pred dobrim mesecem dni se je v Novem Sadu zgodila tragedija, v kateri je umrlo petnajst nedolžnih ljudi. Zrušitev nadstreška je bila povod, da so se v srbski družbi odprla pomembna vprašanja. Po državi so se začeli vrstiti protesti, ki trajajo še danes in so prerasli začetni okvir, ko je šlo zgolj za pozive, naj se kaznuje tiste, ki so zaradi korupcije ali malomarnosti pri gradnji soodgovorni za nesrečo. Pravosodne in policijske institucije v dvajsetih dneh po tragediji niso storile dobesedno nič oprijemljivega, da bi ugotovile odgovornost za padec nadstreška. Šele po več protestih državljanov, blokadah cest in poskusih vdorov v strogo varovane ustanove so se odločili opraviti svoje delo, posledično pa je bilo aretiranih trinajst ljudi, med njimi tudi minister za gradbeništvo Goran Vesić, ki pa je bil kasneje izpuščen. Nekateri demonstranti, ki so se udeležili protestov, so bili aretirani in so še vedno neutemeljeno pridržani, s čimer so protestniki dobili nov razlog za proteste. Po državi so kmalu nastale različne protestne skupine, ki so razširile področje boja, saj je ta izjemno tragičen dogodek posledica dolgoletne arogance, nepoštenosti, korupcije in kriminala v državi.
Med pridržanimi protestniki so bili tudi študenti, kar je povzročilo splošen revolt študentov, ki je vrhunec dosegel 25. novembra, ko so izglasovali zasedbo Fakultete dramskih umetnosti, s čimer se je začel val študentskih zasedb po državi. Danes je zasedenih že več kot 40 fakultet. Zahteve študentov od Beograda do Novega Sada so skupne: pričakujejo objavo celotne dokumentacije o usodni rekonstrukciji železniške postaje v Novem Sadu, izpustitev vseh zaprtih med protesti, umik vseh obtožb proti protestnikom in objavo imen posameznikov, ki so nasilno napadli študente in študentke med njihovim prvim poskusom javnega žalovanja za umrlimi. Zdi se, da da gre za primer odpora, v katerem so študenti na partijsko disciplino vladajoče stranke SNS odgovorili s prav tako močno, a drugačno – solidarno študentsko disciplino.
Ena od zahtev študentov je tudi povečanje finančnih sredstev za javne fakultete za dvajset odstotkov. Ta zahteva pa je pomenljiva v kontekstu, ko je srbska vlada nedavno iz parlamentarne procedure umaknila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu. Cilj predloga je bil, da bi tujim univerzam omogočili odpiranje predstavništev v Srbiji in bi te postale del ponudbe in konkurence v sferi visokega šolstva. Te pomembne spremembe sistemskega zakona, ki ureja visoko šolstvo, so povezale večino profesorjev in študentov v zavračanju rokohitrskih rešitev vlade. Predsednik Srbije Aleksandar Vučić je takole utemeljil predlog zakona: »Ne želimo, da naši otroci odhajajo v tujino, ker po njihovem mnenju v Srbiji ne najdejo dobre univerze.« Predsednik vztraja, da so franšize »najboljših tujih univerz« v Srbiji korak k dvigu kakovosti šolskega sistema.
Trenutno zamrznjeni predlog je odpiral možnost, da se šolnine na višjih oddelkih neakreditiranih tujih fakultet subvencionirajo iz proračuna. Zdi se, da je šlo za poskus, da se odpre še en kanal za subvencije. Za šolnike je bila sporna uvedba 52.a člena zakona, ki tuje univerze postavlja v privilegiran položaj, saj se lahko s podpisom pogodbe in pridobitvijo dovoljenja za delo s strani ministrstva za izobraževanje izognejo akreditacijskemu postopku. Na ta način ni razvrednoteno samo delo Nacionalnega organa za akreditacijo in zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu, temveč so vse univerze v Srbiji (tako državne kot zasebne) privedene v izrazito neenakopraven položaj. Ministrstvo za šolstvo bi namreč lahko neposredno odobrilo delovanje tuje fakultete na prostoru Srbije, ne da bi neodvisno telo preverilo kakovost njenih programov. Kasneje bi iz proračuna financirali še šolnine na teh fakultetah.
Aleksandar Vučić se je oglasil iz Švice in prek Instagrama opozoril študente, naj ne hodijo na ulice in naj se izogibajo protestom. Brez zadržkov je študente obtožil, da so plačani za protestiranje. Pravi, da se ne bi se smeli prepirati in zaradi denarja rušiti vlade. Naj počakajo, pravi, do 26. ali 27. leta, potem pa naj volijo kogar hočejo. Do takrat pa naj se učijo, trdo delajo in se borijo za svojo državo.
Človek, ki je iz Švice v Srbijo poslal takšno sporočilo, je že izplačeval denar tej kategoriji mladostnikov. Šlo je za tako imenovani »helikopterski denar«. Trikrat na leto je šlo študentom po sto evrov iz državne blagajne, s čimer je predsednik kupoval socialni mir. Zdaj jih obtožuje, da so plačani za protestiranje. V ozadju teh obtožb tiči stari strah vladarjev, da je, ko začnejo upor študenti, konec blizu.
Simon Smole
