Po prihodu iz Kijeva v Varšavo je ameriški predsednik Joe Biden februarja letos v ne pretirano zapomnljivem govoru pozdravil uspehe ukrajinske vojske ter poudaril pomen enotnosti in širjenja NATO pakta na Finsko in Švedsko v vojni proti »brutalni roki diktatorja«, ob tem pa spotoma dodal, da »nadaljujemo z ohranjanjem največjega režima sankcij, ki je bil kadarkoli v zgodovini naložen katerikoli državi.« Kljub pogostosti takšnih izjav s strani zahodnih državnikov se po letu dni sankcij zdi, da režim sankcij proti Rusiji v kontekstu globalne politike preteklih desetletij ni niti največji po obsegu niti najuspešnejši po učinku.
Zahodne sankcije, uperjene proti ruskemu gospodarstvu, potekajo že več kot leto dni ter zajemajo finančne, tehnološke in energetske sankcije ter ukrepe, uperjene proti ekonomsko in politično vplivnim ruskim posameznikom. Sankcije, ki so bile uvedene neposredno po vojni, so bile predvsem finančne. Te so vključevale na primer zamrznitev ruskih mednarodnih rezerv v državah skupine G7, ki naj bi znašale okoli 300 milijard evrov, in izključitev nekaterih ruskih bank iz sistema za medbančno komuniciranje SWIFT. Omenjeni paket sankcij je v Rusiji povzročil kratkoročen šok in padec vrednosti rublja, ki je bil večinoma rezultat vpada zaupanja v valuto in posledične želje po menjavi rublja za stabilnejšo valuto, kot sta evro in renminbi, s strani običajnih prebivalcev.
Kljub prvotni šokantnosti omenjenih sankcij je bil njihov vpliv kratkoročen, saj je Rusija lahko izkoristila »luknje« v sankcijah za stabilizacijo rublja. Ruska centralna banka je zvišala obrestne mere na 20 odstotkov, vlada je zahtevala od podjetij, ki poslujejo s tujino, da 80 odstotkov vseh prihodkov iz tujine pretvorijo v rublje, vpeljana pa je bila tudi prepoved prodaje delnic in obveznic v tuji lasti ruskim posrednikom. S prvo in tretjo potezo je Rusija preprečila, da bi večje količine rublja zapustile državo, medtem ko je zahteva po menjavi tujih valut (predvsem evra, dolarja in jena) v rublje povzročila veliko povpraševanje po ruski valuti, kar je pomagalo pri stabilizaciji valute.
Poleg začetnih finančnih sankcij sta Evropska unija in ZDA tekom preteklega leta uvedli še tehnološke in energetske sankcije. Prve med drugim vključujejo prepoved izvoza visoke tehnologije v Rusijo – denimo polprevodnikov, programske opreme ter blaga in opreme za letalsko, pomorsko, naftno in letalsko industrijo. Za rusko gospodarstvo, ki je močno odvisno tako od izvoza naravnih surovin kot od uvoza zahodne visoke tehnologije, je to pomenilo padec donosnosti srednje- in visokotehnološkega sektorja, posledica česar je vidna pri močnem upadu proizvodnje izdelkov, kot so televizijski sprejemniki ali tovornjaki. Tehnološke sankcije (na primer s prepovedjo uvoza polprevodnikov) do neke mere omejujejo rusko vojno industrijo in povzročajo večje izgube v srednjem in visokotehnološkem sektorju, a ker gospodarstvo Rusije temelji primarno na izvozu naravnih dobrin, te sankcije vsaj kratkoročno ne ogrožajo stabilnosti ruske ekonomije kot celote.
Z lanskim decembrom je Evropska unija uvedla tudi prepovedi in omejitve na energetskem področju. Trenutno so med drugim prepovedani uvoz surove nafte, rafiniranih naftnih proizvodov, premoga, zlata in jekla. A čeprav se je po podatkih Evropske komisije uvoz nafte in zemeljskega plina v zadnjih mesecih močno zmanjšal, je rast cen omenjenih surovin skupaj z reorientacijo Rusije na nove trge omogočil, da donos od prodaje nafte in zemeljskega plina ni upadel. Slednje se sicer zna spremeniti z decembrskim embargom na nafto in februarskim embargom na naftne derivate s strani EU, ki preteklo leto niso bili v veljavi. V primeru, da se Rusija ne bo zmožna preusmeriti na nove trge – kar bo glede na nižje cene teh surovin ter dolgo in drago gradnjo izvozne infrastrukture, predvsem plinovodov – bi se njeno gospodarstvo to leto po nekaterih napovedih lahko skrčilo tudi do 8 odstotkov, kar bi bil gospodarski šok, podoben krizi leta 2008.
Ne glede na vse možne in napovedane scenarije, za zdaj sankcije – v nasprotju s pričakovanji nekaterih zahodnih novinarjev in državnikov – niso povzročile kolapsa ruskega gospodarstva. Rusija je v preteklem letu močno povečala prihodke iz naslova trgovanja z državami, kot so Turčija, Armenija, Kazahstan in Kirgizija, hkrati pa krepi trgovinske povezave s Kitajsko in Indijo. IMF Rusiji za leto 2023 celo napoveduje majhno gospodarsko rast.
Tudi po več kot letu dni od začetka ruske invazije na Ukrajino je namen sankcij primarno oslabitev ruskega gospodarstva. V primeru, da zahod ne uvede še sekundarnih sankcij proti državam, ki trenutno poslujejo z Rusijo, ter sprejme embargo na za zahod ključne surovine, kot je uran, je kolaps ruske ekonomije zaradi sankcij v prihodnosti malo verjeten. Prav tako je malo verjetno, pravzaprav kar neverjetno, da bi sankcije povzročile padec ruske oblasti. Sankcije so v Rusiji kvečjemu povzročile povečanje podpore Putinu in ne njenega upada; trenutno tudi ni moč opaziti znakov, da bi zahodna intervencija lahko zamajala politično stabilnost v Rusiji. Zdi se, da tako smoter sankcij v trenutnih okoliščinah ne cilja niti na kolaps ruske ekonomije v bližnji prihodnosti niti na destabilizacijo politične oblasti. Sankcije prej predstavljajo strategijo zahoda v boju proti Rusiji, posledica katere je širjenje in krepitev zahodne politične in gospodarske soodvisnosti na eni strani ter šibitev ruske interesne sfere na drugi; strategija, ki jo navsezadnje najbolj občutijo navadni prebivalci Evrope in Rusije.
