V Žavljah pri Trstu naj bi po načrtih do leta 2026 zrasel obrat za proizvodnjo tekočega vodika. Na to vest so se v preteklem tednu burno odzvali v okoljevarstveni organizaciji Alpe Adria Green (AAG). Prepričani so, da so pri načrtovanju take proizvodnje v Žavljah kršene evropske okoljske direktive, Slovenija pa v postopke ni vključena niti obveščena o tveganjih take tovarne. V zvezi s tem so se obrnili na premiera Goloba in pristojni ministrstvi.
»Prehod na uporabo vodika kot energenta je dolgoročni energetski načrt Evropske unije,« je že leta 2005 napovedal takratni evropski komisar za znanost in raziskave Janez Potočnik. 18 let kasneje se obljube uresničujejo v obliki serije projektov z naslovom Vodikove doline. Eden od njih je projekt izgradnje Severnojadranske čezmejne vodikove doline, vodilni partner projekta pa je Holding slovenske elektrarne (HSE).
Projekt bo sofinanciralo javno-zasebno partnerstvo The Clean Hydrogen Partnership Joint Undertaking (Partnerstvo za čisti vodik), ki podpira raziskave in razvoj vodikovih tehnologij v Evropi. Severnojadranskemu načrtu je dodelilo 25 mio nepovratnih sredstev.
Partnerstvo treh držav, ki ga vodi HSE, vključuje 34 organizacij ter pokriva celotno verigo, od proizvodnje, skladiščenja in distribucije do končne uporabe vodika v različnih sektorjih, predvsem v industriji in prometu. Partnerji projekta nameravajo razviti pilotne projekte za proizvodnjo več kot 5000 ton zelenega vodika letno, za njegovo shranjevanje, distribucijo in uporabo. Končni cilj, tako so zapisali v promocijskem gradivu, je dekarbonizacija pomembnih industrijskih sektorjev, kot sta proizvodnja jekla in cementa, ter trajnostne prometne rešitve, vezane na zmanjševanje ogljičnega odtisa.
Tako imenovani čisti vodik (tudi »zeleni« ali »obnovljivi« vodik) se proizvaja z elektrolizo vode. »V najbolj običajnih primerih je to alkalna elektroliza ali PEM elektroliza, ki imata vsaka nek svoj tehnološki postopek,« pojasni Blaž Likozar iz Kemijskega inštituta in nadaljuje: »Ker je voda izjemno inertna molekula, podobno kot ogljikov dioksid in dušik, je v bistvu za to potreben kar precejšen energetski vložek. Tukaj gre za proizvodnjo plinskega vodika. V primeru, da elektrolizor deluje pri določenem nadtlaku, okoli 20 do 30 barov, je lahko ta delno komprimiran. Če pa želimo vodik dejansko utekočiniti, kar naj bi bila ciljna tehnologija v tem primeru, to pomeni, da moramo ta vodik še izjemno ohladiti, kar dosežemo s stiskanjem in hlajenjem do približno 30 kelvinov (-243,15 ˚C). To pa je še dodatno izjemno energetsko potratno.« V primeru, da vodik stisnemo in ohladimo, s tem dosežemo veliko večje energijske gostote. »Pri tem gre za dolgoročno shranjevanje energije,« še dodaja Likozar.
Vodik je sicer izjemno eksploziven plin. Težavo predstavlja tudi njegov plamen, ki se ga s prostim očesom ne vidi, saj je modrikaste barve. »V industrijski rabi poznamo vodik že od 2. sv. vojne naprej. V vsem tem času se je znatno povečevala tudi varnost pri sami uporabi, težko pa zanikamo, da bi bil vodik na enaki stopnji nevarnosti kot zemeljski plin. Tveganje pri vodiku je večje kot pri zemeljskem plinu. Pri njegovi uporabi je potrebno upoštevati tako imenovane ATEX cone, področja, kjer ne sme priti do iskre, tako da so obvezni poostreni varnostni ukrepi in zaščitna oprema. Veliko te opreme pa je že standardizirane,« poroča Blaž Likozar.
In kaj je spornega pri lokaciji obrata za proizvodnjo tekočega vodika v Žavljah?
»Pri gradnji tega obrata je spornih več stvari,« trdi Franc Malečkar iz AAG. »Že to, da je projekt že financiran in naj bi bil končan čez dve leti in to brez ocene vpliva na okolje, kaj šele varnostne ocene. Drugo je sporna lega med obrati, ki so že sami po sebi nevarni – od največje deponije nafte v Sredozemlju, do tovarne razstreliva in sežigalnice odpadkov. Vse to predstavlja možnost domino efekta. Če se v enem od teh obratov zgodi nesreča, se z lahkoto prenese še na druge, kar je lahko katastrofalno. Tak dogodek bi imel tudi čezmejni vpliv, saj gre za lokacijo, oddaljeno le pet kilometrov od Ankarana,« pojasnjuje. »V oceno varnosti in vpliva na okolje Slovenija ni bila vključena, kar predstavlja kršitev Arhuuške deklaracije,« še dodaja Malečkar.
Nenavadno je to, da je vodilni partner projekta Severnojadranska vodikova dolina ravno slovensko državno podjetje HSE. »Gre za nekaj podobnega, kot je bilo pri plinskih terminalih. Še hujše pri celi stvari je, da je locirana na točno isti parceli, na kateri so takrat načrtovali plinske uparjevalnike,« je ogorčen Malečkar. Zaenkrat odgovora od pristojnih slovenskih institucij v AAG še niso prejeli.
Leta 2017 se je morala občina Ankaran ponovno postaviti po robu gradnji plinskega terminala v Žavljah. Povod za tožbo je bilo izdano okoljevarstveno soglasje za podvodni plinovod med Trstom, Gradežem in Vilešem, ki sta ga junija 2017 izdali italijansko ministrstvo za varstvo okolja in morja ter ministrstvo za kulturo in turizem. Plinovod je bil takrat del gradnje plinskega terminala v Žavljah, vendar so ga investitorji vodili kot ločen projekt, s čemer so se izognili zahtevi, da bi pri presoji vpliva na okolje morali upoštevati mnenje Slovenije in občin na obeh straneh meje. Po poročanju časnika Dnevnik so bili takrat nekateri prepričani, da so Italijani s tem manevrom poskusili terminal v Žavlje pripeljati skozi stranska vrata.
Z vprašanji glede kriterijev izbire lokacije za obrat tekočega vodika smo se obrnili na HSE, kjer so nam odgovorili, da za odgovore na naša vprašanja niso pristojni. Projekt Severnojadranske vodikove doline se je uradno pričel 1. septembra letos, od tega dneva naprej pa je vsak partner prevzel svojo vlogo na projektu. Področje komuniciranja, ki se nanaša na celoten razvojno-inovacijski projekt NAHV (Northern Adriatic Hydrogen Valley) oziroma na vseh 17 potencialnih pilotnih lokacij, pa je prevzelo podjetje Meta Group. Na slednje smo naslovili vprašanja, vendar nam do zaključka redakcije še niso uspeli dostaviti odgovorov. Več o zadevi bomo tako lahko poročali v naslednji številki Megafona.
Na vprašanja glede kriterijev za izbiro lokacije obrata za proizvodnjo tekočega vodika v Žavljah smo od podjetja Meta Group, ki je odgovorno za komuniciranje v zvezi z dotičnim projektom, 25. 9. 2023 (po objavi članka) prejeli naslednji odgovor:
“Severnojadranska dolina vodika (NAHV) je čezmejni projekt, ki ga partnersko podpirajo Slovenija, Hrvaška in avtonomna dežela Furlanija Julijska krajina, ki so skupaj pripravile in oddale predlog za razpis evropskega okvirnega raziskovalno-inovacijskega programa “Obzorje Evropa” v letu 2022. Ta predlog je bil izbran kot eden od devetih, upravičenih do financiranja na evropski ravni. Koristne informacije o projektu so na voljo na naslednji povezavi na uradni spletni strani EU https://www.clean-hydrogen.europa.eu/media/news/repowering-eu-hydrogen-valleys-clean-hydrogen-partnership-invests-eur-1054-million-funding-9-2023-01-31_en.
Koordinator projekta je vodilni slovenski proizvajalec električne energije HSE, prav tako pa bo v Slovenjii proizvedena večina vodika v okviru tega projekta. Skupna letna proizvodnja naj bi znašala približno 5000 ton.
V projektu NAHV sodeluje sedemintrideset partnerjev iz Slovenije, Hrvaške in avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine, med njimi institucionalni partnerji, kot sta slovensko ministrstvo za okolje, podnebje in energijo in hrvaško ministrstvo za gospodarstvo in trajnostni razvoj skupaj z deželno upravo Furlanije Julijske krajine. Več o tem tudi tukaj: https://cordis.europa.eu/project/id/101111927
Izpostavljamo, da je načrtovana proizvodnja tržaškega obrata 370 ton letno (približno 7 % celotne predvidene proizvodnje) in da obrat ne bo proizvajal tekočega vodika, temveč obnovljivi vplinjeni vodik, proizveden s postopkom elektrolize z uporabo energije, pridobljene v posebni fotovoltaični elektrarni, ki se nahaja v bližini.
Merila, uporabljena za izbiro lokacije, so tista, ki so v vseh svojih sestavinah, regulativnih in industrijskih, skladna z evropskimi in regionalnimi javnimi razpisi, na katere se nanaša, in ki so jih pregledali in odobrili ustrezni organi. Med glavnimi merili, na katerih temelji izbor, je sanacija opuščenih industrijskih območij ali območij z okoljsko problematiko. Poleg tega izbrana lokacija za obrat za proizvodnjo vodika omogoča industrijsko simbiozo, ponovno uporabo odpadne vode in izogibanje uporabi vode iz omrežja, kar ima očitne koristi za porabo tega dragocenega vira.
Pri gradnji vsakega industrijskega obrata se strogo upoštevajo vsi predpisi o varstvu okolja, javnem zdravju in varnosti. Med njih spadajo tudi tako imenovani predpisi “Seveso”, ki pa zaradi značilnosti in velikosti zadevnega obrata zanj ne veljajo.
Varnost je prednostna naloga, ki jo družba AcegasApsAmga postavlja na vrh svoje lestvice vrednot. Obrat bo zgrajen v skladu z veljavnimi predpisi, ki so bili pravkar posodobljeni z nedavno izdanim odlokom. Projekt bo, seveda, predložen pokrajinski gasilski službi, s katero so že vzpostavljeni stiki, v predhodno odobritev.
Območje je bilo opredeljeno na podlagi razpisa za zbiranje predlogov, ki se je osredotočal prav na obnovo opuščenih industrijskih območij (DGR št. 61/2023. JAVNI RAZPIS (PNRR), M2C2I3.1 “PROIZVODNJA NA OPUŠČENIH INDUSTRIJSKIH OBMOČJIH”, KI GA FINANCIRA EVROPSKA UNIJA – EU NASLEDNJE GENERACIJE).
Projekt je bil ocenjen, odobren in dogovorjen s strani dežele FVG ter s strani Občine Trst, pristaniške uprave in konzorcija COSELAG (Consorzio di Sviluppo Economico Locale dell’Area Giuliana) ob podpori združenja Confindustria Alto Adriatico.
Gre za informacije javnega značaja, ki jih je mogoče najti na spletni strani dežele FVG (https://www.regione.fvg.it/rafvg/comunicati/comunicato.act?dir=/rafvg/cms/RAFVG/notiziedallagiunta/&nm=20230804123241005), objavljene pa so tudi v različnih člankih in sporočilih za javnost. Obrat naj bi začel delovati leta 2026.”
Eva Brajković
