Tazmanska goščava, staro mestno jedro Dunaja, kamboški Angkor, čadska jezera Ounianga, Kitajski zid, Naravni rezervat Plitvice, katedrala v Chartresu in še 1192 drugih kulturnozgodovinskih in naravnih znamenitosti izjemnega pomena se je od leta 1978 znašlo na UNESCO seznamu svetovne dediščine. Obstaja tudi manj opevan in na prvi pogled manj opazen reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Na njem najdemo celo šest enot iz Slovenije, to so škofjeloški pasijon, obhodi kurentov, klekljanje čipk, umetnost suhozidne gradnje, znanja in tehnike, čebelarstvo in gojenje lipicancev. Svoje mesto pa si je nedavno prislužila tudi berlinska techno kultura.
Pod tem imenom razumemo žanr in subkulturo, zbrano okoli elektronske plesne glasbe, ki jo ponavadi producirajo didžeji in jo merimo v 120 do 150 udarcih na minuto. Poudarek je na ritmu, vokali in melodije pa zanj niso običajni.
Izraz »techno« se je rodil prav v Nemčiji v osemdesetih letih preteklega stoletja. Začetki te glasbene zvrsti se sicer bolj povezujejo s Frankfurtom, saj je leta 1982 DJ Tally 2XLC izraz uporabil, da bi lahko kategoriziral umetnike, kot so Depeche Mode, Front 242, Heaven 17, Kraftwerk in New Order, kasneje pa se je razbohotil predvsem v Berlinu.
Za mesto je bilo prelomno leto 1988, ko so v Zahodnem Berlinu odprli nezakonit prostor z imenom Ufo, v katerem so v nadaljnjih dveh letih organizirali več acid house zabav. Leto kasneje pa sta Dr. Motte in Danielle de Picciotto organizirala prvo Parado ljubezni (Love Parade), elektronski festival plesne glasbe ali technoparado, ki so jo berlinske ulice gostile vsako leto do leta 2003, nato pa spet 2006 ter v letih 2007 do 2010. Kasneje z njimi niso nadaljevali, saj je poslednja zaradi prevelike gneče terjala 21 smrti in 500 ranjenih. Do danes se je tako ohranilo le njeno kultno ime in svetovno znani posnetek na techno glasbo plešočega »vikinga«.
S padcem berlinskega zidu 9. novembra 1989 so se tudi v vzhodnem Berlinu kot gobe po dežju začele pojavljati zabave s techno glasbo. Vzhodnonemški didžej Paul van Dyk je te dogodke označil celo za »najmočnejšo silo, ki je prispevala k ponovni vzpostavitvi družbenih vezi med razcepljenima deloma države«. Že leta 1991 je bil tako denimo vzpostavljen nočni klub Tresor, ki še danes obratuje v nekdanjem sefu veleblagovnice. Legenda pa pravi, da naj bi v njem vzpostavili trend paramilitantnega oblačenja na sceni, s čimer naj bi uživalci techna izrazili predanost alternativni estetiki glasbe v devetdesetih.
Nemški didžeji so začeli sčasoma stopnjevati hitrost in abrazivnost, ki je sete vse bolj odmikala od house glasbe. Pri tem so nanje močno vplivali nizozemski gabber in belgijski hardcore ter drugi stili, ki so se napajali pri melodijah banda Underground Resistance in založbi Plus 8 Records. Velik pečat pa je na technu pustil tudi razvoj EBM skupin iz sredine osemdesetih, kot so DAF, Front 242 ali Nitzer Ebb.
Kulturo, ki se je razvila v zapuščenih skladiščih, med mladimi, ki so iskali svobodo v nekoč razpolovljenem mestu, je zdaj prepoznala tudi organizacija UNESCO. Z vpisom na njihov in na nemški nacionalni seznam nesnovne kulturne dediščine bodo techno klubi lažje dostopali do državnih sredstev in podpore, kar jim bo prišlo še kako prav. Višanje najemnin na nepremičninskem trgu je namreč povzročilo preglavice tudi najemnikom klubov.
Odločitev o uvrstitvi na UNESCO seznam je bila sporočena 14. marca letos, pred tem pa je zanjo lobiralo več glasbenikov in aktivistov, predvsem pa neprofitna organizacija Rave The Planet. Zagovorniki so berlinsko techno sceno predstavljali kot ključno pri transformaciji mesta v trdnjavo liberalizma in umetnosti, kot ga poznamo danes. Na isti dan so na seznam sicer vpisali še šest drugih fenomenov, kot sta cider videz in planinarjenje na Saškem.
Pri razvoju svetovne techno scene sta se v zgodovino z velikimi črkami zapisala tudi Frankfurt in Detroit. Posebnost Berlina pa je bila, da so imeli mladi naenkrat na voljo veliko zapuščenih prostorov po mestu, ki so jih lahko s svojimi dejavnostmi oživili. Šlo je predvsem za poslopja, ki so se raztezala po črti nekdanjega berlinskega zidu. Dolgoživost in trdnost scene pa poleg že omenjenega Tresorja dokazuje tudi Berghain, leta 1998 ustanovljen klub, ki je verjetno najslavnejši nočni klub na svetu. Vanj lahko vstopite samo, če po svojem videzu dovolj odstopate od normalnosti, da vas skozi svoje strogo rešeto spustijo predirljivi pogledi varnostnikov.
Techno se je v Berlinu razvil ravno ob »pravem« času, ko je odraščala generacija, ki je vzklila med hladno vojno in na kateri so se še izpisovale travme, ki jih je pustila druga svetovna vojna. Šlo je za brezštevilne mlade, ki so si želeli le svobode in izražanja ter svobode izražanja. »Zato je techno postal tudi zvok, ki je predstavljal optimizem, ki je sledil združitvi obeh Nemčij,« so pri UNESCO zapisali v utemeljitvi.
Organizacija Rave the Planet je s tem uspela pridobiti javno potrditev, da je berlinski techno res kulturno pomemben za razvoj in ugled mesta, pa tudi za vpliv na spremembe v družbi. Novopridobljeni status pa bo technu morda pomagal še kje drugje, poleg pridobivanja ugleda med srednjetočnimi publikami. Ustvarjalci in obiskovalci techno zabav si namreč želijo, da bi z vpisom na seznam vsaj upočasnili, če že ne ustavili gentrifikacijske procese in druge regulacije, ki si prizadevajo zadušiti sceno in v mestu prepovedati vse, kar bi bilo lahko preglasno.
Pia Nikolič
