HeadlineAktualnoEvropaSvetŠportPišemo

Spol in nelagodje v tekmovalnem športu

Mednarodna plavalna zveza (FINA) je nedavno sprejela novo politiko vključenosti spolov, ki poleg moške in ženske tekmovalne kategorije predvideva še tretjo, »odprto« kategorijo, ki je namenjena vsem, ki ne želijo ali ne izpolnjujejo pogojev za umestitev v klasični kategoriji. Do odločitve je prišlo po tem, ko je v preteklih letih v ospredje javne debate o športu prišla tematika vključevanja transoseb, specifično transžensk v profesionalni šport. V ameriškem kontekstu se je v središču te debate znašla plavalka Lia Thomas, ki je najprej tekmovala v moški kategoriji, po tranziciji pa presedlala v žensko, kjer je kmalu osvojila nekaj odličij, kljub temu da so bili njeni tekmovalni časi zaradi hormonske terapije precej slabši kot pred tranzicijo.

 

Debata vključenosti transspolnih športnic in športnikov v elitni tekmovalni šport se odvija oziroma ponekod divja že nekaj let. V Združenih državah je prav po ameriško dosegla višek ideološke razdvojenosti in postala eno od središč kulturnega boja, ki se na trenutke zdi kot državljanska vojna z drugimi sredstvi. Na eni strani ideološkega razkola je stališče, ki temelji na vključenosti športnikov v tisto spolno kategorijo, s katero se identificirajo. Na nasprotni strani je najti stališče, ki se rado sklicuje na zdravo pamet in vidi biologijo kot določujočo. Temu primerno ocenjuje tudi binarno kategorijo spola, ki naj bi le odslikavala nespremenljivo realnost. Nikakršno presenečenje ni, da je to stališče posvojila široka koalicija konservativnih družbenih sil, ki branijo klasične spolne kategorije in vključujejo najbolj radikalne desne skupine.

Pravičnost v športu

A ta debata je mnogo širša in preveč kompleksna, da bi jo razumeli kot ukleščeno v tako črno-bel ideološki razkol. Tiče se namreč zelo konkretnih življenj športnikov in športnic, katerih trud je lahko poplačan le na podlagi temeljne pravičnosti, ki naj bi jo institucija športa zagotovila. Tiče se torej osnovnih načel, ki pa prav na polju spola in s posredovanjem transspolnosti trčijo ena ob drugo. Moderne države, ki svojim državljanom z ustavo zagotavljajo enakopravnost, morajo pravice s tega naslova, vključenost in enake možnosti vseh kategorij državljanov, zagotavljati tudi na področju športa.

Ta pravičnost, ki izhaja iz načela univerzalnosti človekovih pravic in ji sledijo tudi športne organizacije, pa prične omahovati, ko gre za njeno aplikacijo v profesionalnem športu, ki v tekmovanju zoperstavlja človeška telesa. Izhodiščna raznolikost teles namreč pomeni, da lahko do pravičnosti v športu pridemo le tako, da vzpostavimo princip razlikovanja teles, ki omogoča, da se v tekmi neposredno soočajo le tista, ki so med seboj primerljiva in jih ne razločujejo izhodiščne značilnosti, ki bi enega tekmovalca že vnaprej postavile v boljšo začetno pozicijo. Enakost v profesionalnem športu se tako lahko uveljavlja le na podlagi izhodiščnega razlikovanja, ki izključuje možnost tekmovanja vseh z vsemi.

Zgodovina spolne delitve v športu

Konkretno, pravičnost v športu zahteva, da se tekmovalce klasificira po več kriterijih, na podlagi katerih je mogoče vzpostaviti ločene tekmovalne kategorije. Ti kriteriji se razlikujejo od športa do športa, značilna sta na primer starost ali teža, a obstaja en, ki je skoraj univerzalen – spol. Le v zelo redkih športih, kot so t. i. »snuker«, ultimativni frizbi, jahalni športi, motokros in nekoč športno streljanje, se lahko neposredno pomerijo moški in ženske. Značilno za te športe je to, da je vzročna povezava med telesnimi značilnostmi športnice in končnim rezultatom relativno nizka zaradi osrednje vloge tehnike ali orodja, ki ga športnik pri izvajanju uporablja.

Spolna delitev v športu delno izhaja iz dejstva, da je model za šport v zgodovini bila vojna, s tem pa je ostal v domeni moških. Ženske se, tudi če to ni bilo eksplicitno prepovedano, največkrat niso udeleževale športnih tekmovanj. Prve ženske tekmovalke se pojavijo v 19. in na začetku 20. stoletja, sočasno z rojstvom modernega športa, ki se odmika od vojnega modela in se vse bolj približuje znanosti kot tehniki merjenja telesa in časa. Takrat se tudi pojavijo prve eksplicitne prepovedi sodelovanja žensk, včasih tudi kot odgovor na njihove uspehe proti moškim. Takšen je primer igralke bejzbola Virne Mitchell, ki je leta 1931 pri svojih sedemnajstih premagala obe bejzbolski legendi, Babe Rutha in Louja Gehrigo, posledično pa so ji takoj zatem prekinili že sklenjeno profesionalno športno pogodbo.

Vzpon ženskega športa

V začetku 20. stoletja se tako na podlagi prvotne izključitve in vzporedno s prvimi boji sufražetk za volilno pravico žensk postopoma prične oblikovati to, kar danes imenujemo »ženski šport« in v osnovi zajema ženske verzije športov, ki so jih sicer popularizirali moški. Olimpijski komite že leta 1914 odloči, da je medalja v ženskih kategorijah na Olimpijskih igrah enakovredna medalji v moških. Med leti 1920 in 1936 na Olimpijskih igrah število ženskih tekmovalk naraste iz 65 na 331, v tem času pa se pri njih pričnejo tudi prva preverjanja spola. Ti postopki so v naslednjih desetletjih tisoče in tisoče športnic podvrgli ponižujočim pregledom, v katerih je bil vselej znova pod vprašanje postavljen njihov spol.

Preverjanje spola v ženskih kategorijah je bilo v nekaterih športnih zvezah institucionalizirano po 2. svetovni vojni in je v svojih začetkih potekalo kot vizualno preverjanje genitalij tekmovalk s strani zdravnika. Konec 60. let ga je odredil tudi Olimpijski komite in uveljavil metodo preverjanja potencialne prisotnosti kromosoma Y, ki je nato veljala do konca 90. let, ko je bilo obvezno testiranje vseh tekmovalk ukinjeno. Poleg poniževanja športnic ter kršenja njihove telesne avtonomije nobena od uporabljenih metod namreč ni zagotovila, da gre pri odstopanjih od anatomske ali kromosomske norme tudi za dejansko prednost v športu.

Ženski šport je v preteklih dvajsetih letih številčno strmo narasel, konkurenca se je zaostrila, tekmovalna raven zvišala, število gledalcev večkrat pomnožilo, s tem pa se je zvišala tudi količina kapitala, ki se pretaka na področju ženskega športa. Dobili smo prve ženske svetovne zvezde v športnih kategorijah, ki so bile še do nedavnega ekskluzivno moške, kot sta na primer boks ali mešane borilne veščine. Vse to je nekajkrat zvišalo stave, dobesedno in metaforično. Pri tem je potrebno imeti v mislih, da je profesionalni šport z nekaj niansami med posameznimi športi ali športnimi organizacijami popolnoma zvezan s kapitalistično ekonomijo. Športnik je danes delavec, katerega plačilo primarno ni odvisno od ur vloženega dela, saj je ogromna količina vloženih ur le predpogoj za participacijo. Selekcija se odvija na povsem drugih ravneh, od katerih je nato odvisen uspeh ter navsezadnje plačilo. Ena od teh ravni je telo in njegove osnovne značilnosti, ki delujejo kot podlaga prakticiranja športa in lahko za posameznike predstavljajo prednosti ali pomanjkljivosti.

Spolne značilnosti kot temeljna kategorija

Med te značilnosti spadajo spolne značilnosti, ki so zavoljo enostavne kategorizacije posplošene v idejo spola, četudi dejansko ne obstaja enotni znanstveni kriterij, ki bi lahko brez dvoma utemeljil klasični spolni kategoriji ženske in moškega. A v okviru tekmovalnega športa je spolna razlika precej enostavno dejstvo, ki je tudi empirično merljivo: Najvišji ženski uspehi v nobenem od klasičnih športov ne konkurirajo moškim. Statistične analize so pokazale, da povprečna razlika med moškimi in ženskimi tekmovalnimi rezultati v različnih športih znaša 12 odstotkov.

V zadnjem desetletju se je kot pogoj tekmovanja v ženski kategoriji uveljavila količina testosterona pod določenim nivojem. Transženske morajo po nedavno sprejetih pravilih pri FINI in nekaterih drugih zvezah izpolnjevati tudi pogoje, ki se tičejo prehajanja pubertete, saj je prav to čas, ko se najbolj razvije telesna spolna diferenciacija, ki nikoli ni popolnoma reverzibilna. Hormonalni kriterij možnosti udeležbe odveže od spolne identitete, genitalij in kromosomov in je iz tega vidika manj diskriminatoren. A problem je v tem, da ob njegovem upoštevanju sedaj izpadajo ženske, katerih telo samo proizvaja višje količine testosterona. Tako je iz mednarodnih tekmovanj na primer izpadla južnoafriška tekačica in prejemnica olimpijskega zlata Caster Semenya.

Športna pravičnost in ekonomija

Med kvantifikacijo teles, vprašanjem pravičnosti in preštevanjem denarja ni presenetljivo, da je vprašanje spola postalo resen problem. Predsednik FINA Husain Al-Musallam je ob sprejetju novega pravilnika povedal: »Zaščititi moramo pravico športnikov do tekmovanja, a obenem moramo zaščititi tudi pravičnost v tekmovanju, še posebej v ženski kategoriji FINA tekmovanj.«

Spolna delitev v športu je pereča tema, ki nedvomno zahteva pozornost, a predvsem znanstveno in strokovno, mnogo preveč pa ji je namenjajo nosilci kulturno-ideoloških bojev. V kolikor smo kritični do spolnih kategorij v športu, potem to ni dovolj brez kritike samega športa in njegovih ekonomskih predpostavk. Če smo konsekventni, popolna ukinitev spolnih kategorij v športu namreč ni nič drugega kot ukinitev športa, kakršnega poznamo.

Izidor Barši

Back to top button