Snežič in Trump rekorderja v tožbah proti novinarjem

Evropska direktiva o SLAPP tožbah

Zloglasni podjetnik in davčni svetovalec Rok Snežič se spet pojavlja v medijih. Tokrat nasmejan hodi na sodišče, kjer nastopa kot tožnik in razžaljena stranka. Podjetnik in bivši davčni svetovalec Janeza Janše je vložil skupno 39 tožb proti trem novinarjem portala Necenzurirano zaradi njihovega poročanja o njegovem poslovanju in domnevni vpletenosti v nezakonito financiranje stranke SDS. Od tega so vsaj štiri tožbe vložene zaradi domnevnega kaznivega dejanja razžalitve in žaljive obdolžitve na račun Snežiča. Nekatere od tožb je sodišče že zavrglo. Gre za šolski primer pojava strateških tožb proti novinarjem, ki jih v tujini poznajo pod izrazom SLAPP tožbe. Takšen način izvajanja pritiska na medije redko dobi takšno pozornost, zato ima povprečen bralec ali bralka občutek, da gre za izjemo v našem prostoru, za kaprico navihanega podjetnika, ki rad poskrbi za medijski šov. A po dostopnih podatkih je bilo v Sloveniji od leta 2010 vloženih 41 SLAPP tožb, kar jo med 31 državami uvršča na drugo mesto po številu tožb na prebivalca.

 

SLAPP je kratica, ki v prevodu pomeni »zastraševalne strateške tožbe zoper sodelovanje javnosti.« V bistvu gre za to, da se utiša in finančno izčrpa novinarje, aktiviste in civilno družbo, da ne bi javnosti pravočasno in poglobljeno obveščali o delovanju dotične organizacije, posameznika ali podjetja. Slednja namreč mnogokrat vlagajo serijske tožbe, ko prične medij podrobneje preučevati njihove poslovanje. Uporaba SLAPP tožb tako v Evropski uniji, kot po svetu, zadnja leta narašča. Po podatkih Evropske komisije je bilo po letu 2010 v 31 evropskih državah vloženih 539 takšnih tožb, od tega 118 leta 2021. Skoraj štiri petine tožb je bilo vloženih zaradi obrekovanja.

Zaradi pogostosti pojava tovrstnih odvračilnih tožb v državah EU je Evropska komisija pripravila predlog za zaščito toženih oseb in odvračalni učinek. Cilj direktive je, da bi se tožniki zaradi procesnih jamstev težje odločali za vložitev takih tožb. Uvedli bi denimo plačilo varščine, ki bi pokrila vse stroške toženca, če bi se izkazalo, da gre za SLAPP tožbo, sodnik pa bi lahko ob sumu, da gre za tovrstno tožbo, zadevo zavrnil že zgodaj v postopku.

V postopku priprave direktive se slišijo predlogi za njeno izboljšavo, recimo skupna javna podatkovna baza zastraševalnih strateških tožb na področju celotne EU, ki bi omogočila še hitrejše zavrnitve teh tožb in izpostavitev tistih, ki se strateških tožb poslužujejo. Druga stvar je, da bi lahko osnovali poseben skupen fond na ravni EU za kritje pravnih stroškov ali psihološke pomoči za oškodovance in žrtve. Nekatera novinarska društva so opozorila, da je direktiva v določenih vidikih pomanjkljiva in celo naivna. Tako so varščine, kazni in preostali ukrepi za odvračanje od zlorab pravnih možnosti zgolj navidez dobri predlogi, saj denar za tožnike pogosto ne igra pomembne vloge. Opozorili so na številne primere tožb velikih naftnih podjetij, ki so kljub izgubam v sodnih procesih dosegla učinek ustrahovanja in utišanja.

V Sloveniji je Pravna mreža za varstvo demokracije kritizirala zadnji, kompromisni predlog anti-SLAPP direktive, ki pa naj bi šel v nasprotno smer od zaželene, saj radikalno zožuje obseg postopkovnih zaščitnih ukrepov in zmanjšuje zaščito pred tovrstnimi tožbami. Direktiva sicer kot najmočnejši ukrep omogoča zgodnjo zavrnitev očitno neutemeljenih tožb. Vendar kompromisni predlog pojem očitne neutemeljenosti razume tako ozko, da je predlagani mehanizem zgodnje zavrnitve neuporaben, pravijo v Pravni mreži za varstvo demokracije. Gre le za tiste tožbe, ki so tako očitno neutemeljene, da o njeni neutemeljenosti ni nobenega razumnega dvoma. Večina takšnih tožb tega daleč previsokega praga ne bo dosegla. Tudi v primeru Snežič proti portalu Necenzurirano je sodnica pritrdila utemeljitvi tožbe in sodni proces je stekel. Nov kompromisni predlog anti-SLAPP direktive je črtal tudi člen, ki je določal, da lahko fizična ali pravna oseba, ki je zaradi tožbe utrpela škodo, uveljavlja in pridobi polno odškodnino. V primeru Snežič naj novinarji, tudi če bi bili v sodnih postopkih uspešni, svojih stroškov od njega ne bi dobili povrnjenih, ker je v osebnem stečaju.

Tovrstne tožbe proti novinarjem so najbolj perfidno sredstvo za njihovo utišanje, saj se maskirajo v legalnost. Namesto, da bi se novinar ukvarjal s svojim delom, preiskoval nove zgodbe, mora čas preživljati na sodišču. Medij pa se finančno izčrpava, dokler sami lastniki ne zaustavijo za medij predragega novinarskega pisanja. Tovrstne tožbe so uperjene tudi zoper aktivistične organizacije, žvižgače in znanstvenike, kar je bilo še posebej izrazito v obdobju epidemije covida-19. Najbolj razvpit vlagatelj tovrstnih tožb je nekdanji predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump, ki je sam ali prek svojih podjetij vložil več kot 400 tožb. Po Trumpovih besedah je bil njegov poglavitni namen novinarjem »zagreniti življenje.« Ko bo direktiva sprejeta, bo pomembno, da se odvetnice in odvetniki, sodnice in sodniki ter državljanke in državljani seznanijo in izobrazijo o možnostih, ki jih bo ta zakonodaja omogočila.

Simon Smole

Back to top button