
Pulj je poleti oblegan s turisti, a le malo jih iz centra mesta zaide na zahod, stran od prenatrpanih plaž, mimo ladjedelnice Uljanik, onkraj arene. Naprej od železniške postaje, kjer se proga zaključi. V predkoronskih časih so se kakšen kilometer globoko po zaraščeni poti v zapuščena skladišča JNA odpravljali vsaj metalci in motoristi. Nedaleč od prvih hiš sta tam potekala Croatia Bike Week in GoatHell festival. Danes se tja sprehodi redkokdo, o čemer pričajo slabo oskrbovane poti, ki lahko vikend-pustolovce vseeno pripeljejo do začetka nekdanje zahodne istrske obrambne linije trdnjav, ki so še vedno vidne vse tja do Rovinja. Dostopne pa so zgolj peš ali še bolje – s kolesom.
Preraščeni prostori v neposredni bližini Pulja danes sicer že dobivajo novo podobo. Del rta do Štinjana pospešeno obnavljajo, sploh tisti del, ki gleda na pristanišče. Zato vam lahko kolesarjenje po razrvanem makadamu prepreči gradbeni stroj, na trenutke pa pot podaljša tudi neprehodno rastje. Kolesarji, ki se ne bojijo kakšne površinske praske, bodo z nekaj truda vseeno lahko prišli vsaj do Štinjana, vmes pa našli še kakšno intimno plažo na kateri bodo lahko uživali povsem sami.
Če se boste na pot odpravili že v Pulju, se nikar ne ustrašite dela poti, na katerem vas znaki opozarjajo na minsko polje. Mine so že pred leti odstranili, ampak vam priporočamo, da se na tem delu vseeno raje držite uhojene poti. Steza vsega skupaj znaša kakšnih sto metrov.
Po prihodu v Štinjan boste prišli na območje že druge skupine trdnjav, imenovanih po bližnjem mestu. Mednje sodi trdnjava Punta Christo, znana po festivalih kot sta elektronska Dimensions in Outlook ali reggae festival Seasplash. Na poteh okoli teh trdnjav vam priporočamo uporabo zemljevida, saj boste morali marsikje sestopiti s kolesa in vzeti pot pod noge, tudi če ste ljubitelji downhilla, poti pa so zelo razvejane. Vmes se lahko spočijete na kateri od domiselno pobarvanih klopi ali okopate v morju. Do obale boste morali zagristi v strm klanec, ki odganja množice turistov, zato pa predvsem domačinom pri kopanju nudi zasebnost. V vsakem primeru s seboj prinesite veliko vode, saj obstaja zaradi množice prepletenih poti velika verjetnost, da se izgubite, v bližini pa ne boste našli nobenega pitnika, trgovine ali gostilne.

Foto: Pia Nikolič
Za tiste, ki ste manj navdušeni nad adrenalinskimi vožnjami skozi ozke gozdne poti, vam raje priporočamo skupino trdnjav, ki se nahajajo okoli Barbarige. Gre za šest trdnjav znanih kot San Benedetto, Caluzzi, Paravia West, Paravia Ost in Paravia Untertritt ter Fort Forno. Še do nedavnega so bile poti do trdnjav neprehodne, približno pet let nazaj pa so padle v roke občine Bale, ki se jih je odločila preurediti v turistično znamenitost. Ideje o sprehajalnih poteh, zgodovinskih razstavah in galerijah so še vedno žive, a ne prav opazne. Makadamske sprehajalne poti trenutno temeljijo na nekdanjih vojaških nasipih, od velikih načrtov pa zaenkrat pred trdnjavami stojijo le spominske table z nekaj zgodovinskimi podatki. Do leta 1991 je območje sodilo pod nadzor Jugoslovanske narodne armije, ki je okolico trdnjav zgolj ogradila in jo uporabljala kot farmo za živali, na kar še vedno opozarjajo zarjaveli znaki. Pomanjkanje skrbi je povzročilo, da se je večina trdnjav zarasla.

Foto: Pia Nikolič
Njihova zgodovina sega v konec 19. stoletja, saj so bile zgrajene med letoma 1898 in 1914. Avstro-Ogrska mornarica je tedaj zgradila trdnjavsko linijo, da bi zaščitila svojo glavno luko v Pulju, oziroma, da bi s sedmimi obalnimi baterijami varovala severni vhod v Fažanski kanal in Brione. Trdnjave so sodile v vojaški sektor IX, ki leži na severozahodnem delu Obalne regije Pulj. Oklepne trdnjave so samo na območju Barbarige zajemale štirinajst različnih utrdb, od katerih so nekatere vidne, druge se nahajajo zgolj pod zemljo, vse pa so povezane s kanali.

Foto: Pia Nikolič
Najpomembnejša od teh je bila trdnjava Fort Forno, ki je bila tako kot njeni bateriji Benedetto in Caluzzi zgrajena iz armiranega betona in v obliki obroča. Njena topova sta bila kalibra 305 mm z dometom 17,8 kilometra, oziroma 280 mm z dometom 13,5 kilometra. Izstrelki so se tako lahko križali s tistimi iz trdnjave Mali Brioni, v drugo smer so dosegli tudi okolico Rovinja.

Foto: Pia Nikolič
Leta 1944 je v Fort Forno med umikom nemških sil nastala močna eksplozija, ki je popolnoma uničila del trdnjave, ki jo danes uporabljajo za kulturne dogodke, za grafitanje in skejtanje. Naj vas napisi, da gre za strogo nadzorovano področje ne prestrašijo, v notranjosti boste kvečjemu srečali kakšnega drugega turista željnega pustolovščin. Iz notranjosti trdnjave pa ljudi tako ali tako odganjajo nenavadni strašljivi zvoki morja, ki se zliva po podzemnih kanalih. Da scenografskih elementov, ki so jih pozabili med enim od preteklih snemanj, sploh ne omenjamo.

Foto: Pia Nikolič
Tako Štinjanske kot barbariške trdnjave boste najlažje obiskali s kolesom, saj je dostop z avtomobilom onemogočen. Če se želite izogniti gneči na cesti pa vam tudi za pot do izhodišča svetujemo odhod iz Slovenije z vlakom. Pri tem ne pozabite, da za del poti prevožen v Sloveniji po novem med vikendom plačate le 25% celotne cene vozovnice.

Foto: Pia Nikolič