
Statistični urad je nedavno objavil podatke o onesnaževanju pri nas. V Sloveniji letno pridelamo 436 kilogramov odpadkov na leto na prebivalca. Kar dve tretjini se jih da predelati. Največji problem so plastični odpadki, ki jih pridelamo največ. Vendar pa je doba, da ti odpadki razpadejo, kar trikrat daljša kot je trajanje naših življenj. Ker je onesnaženje s plastiko najbolj problematično, se v zadnjem času govori o kemičnem recikliranju kot možni rešitvi upravljanja z odpadki.
Organizacija Zero Waste Europe je v svoji študiji jasno poudarila, da je prava dolgoročna okoljska rešitev v ukrepih ponovne uporabe izdelkov in ne v kemičnem recikliranju. Plastike ne moremo v nedogled mehanično reciklirati, ne da bi zmanjšali njeno kakovost in lastnosti, prav tako pa vse vrste plastike za kemično recikliranje niso primerne. V nasprotju s kemičnim mehansko recikliranje uporablja tehnologije, ki ohranjajo prvotno kemično sestavo in strukturo plastičnega materiala. Uporabljena plastika se običajno sortira, očisti, razreže, stopi in nato ponovno ekstrudira v plastične pelete. Ti se nato uporabljajo kot surovina za novo plastično embalažo in druge izdelke. Za razliko od mehanskega recikliranja kemično recikliranje običajno spremeni kemično sestavo in strukturo uporabljene plastike tako, da plastične odpadke razgradi na prvotne sestavine s pomočjo kemikalij ali toplote. Rezultat so kemični izdelki in surovine, ki se nato uporabljajo za ustvarjanje nove plastike, goriv ali drugih izdelkov. Kemično recikliranje je kvečjemu dopolnilna rešitev mehanskemu recikliranju, kadar je plastika preveč razkrojena, onesnažena ali zapletena za ustrezno materialno predelavo.
Projekti kemičnega recikliranja so po vsem svetu v porastu, zlasti od leta 2018, ko je Kitajska, nekoč največji svetovni kupec odpadne plastike, prepovedala ta uvoz, ker se ji ni več splačalo reciklirati onesnažene mešane plastike. Tudi druge države tretjega sveta zapirajo vrata pred tujimi odpadki in posledično pritiskajo na vlade razvitih držav, da so se začele ukvarjati z lastnimi odpadki. Projekte kemičnega recikliranja spodbujajo nekatere največje multinacionalke, ki v tem vidijo rešitev za krizo z odpadki, v nasprotju s trendom zmanjševanja uporabe plastike, ki ga zahtevajo nacionalne zakonodaje.
Eden od spornih načinov obdelave, predvsem plastičnih odpadkov, so sežigalnice. Te se potegujejo za iste materiale kot programi za recikliranje. V sežigalnicah zgorijo mnogi dragoceni viri, ki bi jih lahko reciklirali ali kompostirali. Več kot 90 odstotkov materialov, ki se jih trenutno znebimo v sežigalnicah in na odlagališčih, lahko ponovno uporabimo, recikliramo ali kompostiramo. Zaradi visokih stroškov izgradnje in obratovanja sežigalnic pomeni poraba davkoplačevalskega denarja za sežigalnice bistveno manj sredstev za naložbe v bolj ugodne rešitve. Več kot dve tretjini materialov, ki jih uporabimo, še vedno zažgemo ali zakopljemo, kljub dejstvu, da bi lahko stroškovno učinkovito reciklirali precejšnjo večino vseh tistih materialov, ki jih zavržemo. Zagovorniki sežigalnic trdijo, da materiale sežgemo zato, da proizvedemo elektriko. Nasprotniki odgovarjajo, da to ustvarja povpraševanje po takih »odpadkih« in družbo odvrača od nujnih naporov za ohranjanje virov in spodbujanje recikliranja in kompostiranja. Če poskrbimo za subvencije ali spodbude za sežiganje, bo to spodbudilo lokalne oblasti, da sežigajo tovrstne odpadke, namesto da bi investirale v dejavnosti, ki so okoljsko sprejemljivejše.
Že leta 2017 je Evropska komisija svetovala državam članicam, naj postopoma odpravijo javno podporo predelavi energije iz mešanih odpadkov. Med drugim tudi iz maja 2018 spremenjene Direktive o odpadkih izhaja, da morajo z ukrepi spodbujati preprečevanje nastajanja novih odpadkov, ponovno uporabo odpadkov in recikliranje, obenem pa odrekati tudi javno finančno podporo sežiganju in odlaganju odpadkov. Pomembno je poudariti tudi, da v lanskoletni evropski taksonomiji – tehničnem poročilu strokovnjakov – termična obdelava odpadkov ni opredeljena kot okoljsko trajnostna dejavnost, saj škoduje okoljskim ciljem krožnega gospodarstva. Je pa dejstvo, da si strokovnjaki pri tem vprašanju niso popolnoma enotni.
Recikliranje predstavlja 32,5 odstotka obdelave plastičnih odpadkov v Evropski uniji, odlaganje na odlagališčih 25 odstotkov in sežiganje 43 odstotkov. Ekologi menijo, da se sežiganje odpadkov v sežigalnicah usmerja na tehnologije predelave odpadkov in ne na vir težave in tako krize s plastičnimi odpadki ne rešuje. Povečuje pa emisije nevarnih snovi in toplogrednih plinov. Na ta način tudi ne bomo ustavili prekomerne proizvodnje in uporabe plastike. Seveda plastični in sežigalniški velikani z roko v roki sodelujejo pri promociji tehnoloških rešitev in izvajajo pritiske na zakonodajne postopke, s katerimi bi želeli sežig uvrstiti med recikliranje ali okolju prijazne dejavnosti.
Simon Smole