Nacionalizem se včasih zdi tako oddaljen, kot da ni preživel druge svetovne vojne. Na ulicah danes skoraj ni več opaziti obritoglavih mladcev, ki se v črnih bomberjih in bulerjih z belimi ali rumenimi vezalkami fizično in glasno spravljajo na vse, ki jim niso pogodu. A »brez skrbi«, tudi oni niso izginili, le spremenili so se. Na kakšen način, pa vsaj delno razkriva mlada avstrijska raziskovalna novinarka v svoji knjigi V temi, ki svojega nadaljevanja doslej žal še nima prevedenega v slovenščino.
Julia Ebner je otrok nove dobe, komaj da še milenijka, rojena leta 1991. Pretepov med skini in punkerji tako ni doživela na lastni koži, se je pa, včasih tudi okrašena z blond lasuljo, podala prav v srčiko družbenega življenja evropskih nacifašistov. Skupine, ki si jim je približala, je večinoma spoznala na spletu ali pa tam vsaj pridobila informacije o njihovem obstoju. Posegla je tudi na temno stran interneta.
V prvi vrsti se je lotila desnih ekstremistov moškega spola, ki se očitno na tej točki raje združujejo kot ženske, a našla je tudi podporne skupine za ženske, ki se učijo, kako biti podrejene svojim vsemogočnim možem in kako upravičevati njihov tepež in druge oblike nasilja, s katerimi se vsakodnevno soočajo. Pravzaprav je med njimi veliko takšnih, ki mlajše kolegice še učijo, kako naj se pred moškim ponižajo v vseh oblikah, da jih bodo kateri sploh imeli radi. Same temu sicer rečejo, da jim želijo ugajati. Kot takšne tako imenovane TradWives pa bi odlično sodile h kakšnim nad ženskami razočaranim incelom, ki so prepričani, da so za njihove tegobe in nesposobnost krive pač ženske.
V temi se bere kot dnevnik pogumnega dekleta, ki je želelo od blizu spoznati pošasti. Bližje kot jim je bila, lažje se jim je prilagodila, čeprav ji, kot je zapisala, na glasbenem festivalu nacifašistične glasbe, kjer so nekatere obiskovalce policisti že med stanjem v vrsti pred blagajno aretirali, ni bilo prav prijetno.
Podobno neprijetno se je počutila, ko je stopila med vodje Generacije identitete, ki so ji razložili svoja glavna načela: nikakor se ne oblači ekstremistično, da bodo ljudje raje verjeli temu, kar imaš za povedati; zato tudi ne uporabljaj ekstremističnih izrazov v svojem govoru. Ideja za vsem tem naj bi bila, da družba posameznika, ki ne izstopa, lažje sprejme medse. Ko posameznik, pa naj bo še tako ekstremen, postane del te družbe, dobi določeno legitimnost in enostavneje širi svoje ideje med do tedaj neposvečene. Z videzom tako nacionalist ostale pretenta, saj postane »naš«.
Ebner v knjigi zato pravzaprav razloži N’Tokotov verz iz pesmi Zig zig, v katerem pravi: »Ni me strah nacistov s pobritimi glavami, rozastim pigmentom in temačnimi aurami,« ampak tistih, ki »jih na cesti nikol ne srečaš, tistih, ki živijo v urejenih soseskah, v soboto kosijo travo, v nedeljo pa perejo bemfla. Skrbi jih zaradi drog, terorja in kriminala, raje električni stol, kot električna kitara.«
Po njenih razkritjih sodeč je njegovo besedilo še kako resnično in aktualno.
Pia Nikolič
