Letos islamska skupnost v Sloveniji praznuje 30-letnico ustanovitve mešihata. Gre za najvišji verski in administrativni organ skupnosti, ki je bil ustanovljen decembra 1994. Vrhunec je bil, po besedah aktualnega muftija Nevzeta Porića, izgradnja džamije v Ljubljani pred petimi leti. V mešihatu ocenjujejo, da je položaj islamske skupnosti v Sloveniji dober, ostaja pa več odprtih vprašanj, med drugim zagotavljanje obrokov brez svinjine v vrtcih in šolah, status imamov brez slovenskega državljanstva, ki jim država zato ne plačuje prispevkov ter ureditev pokopališč v nekaterih mestih. Čas ustanovitve mešihata islamske skupnosti v Sloveniji je sovpadel s prihodom beguncev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo. V Sloveniji je danes tudi zaradi migracij že okoli 100.000 ljudi islamske veroizpovedi.
V letu 2016 so po raziskavi inštituta Pew Research muslimani predstavljali 4,9 odstotka evropske populacije. Do leta 2050 utegne delež muslimanov na stari celini, tudi če se migracije takoj ustavijo, povečati na najmanj 7,4 odstotka. Po bolj realnih projekcijah bo muslimanov v Evropi 14 odstotkov, po najbolj ekstremnih pa tudi 20 odstotkov. Upoštevati je treba tudi evropske demografske trende. Predvsem to, da se nemuslimansko evropsko prebivalstvo hitro stara, da se, gledano absolutno, njegovo število manjša in da Evropa za zdaj ta primanjkljaj nadomešča tudi s priseljevanjem.
Demografija je skupaj s trditvijo, da je islam inherentno nasilna religija, glavni »adut« skrajno desničarskih strank, ki se zavzemajo za strožje ukrepe proti priseljevanju. Te očitno pridobivajo moč, saj so na letošnjih junijskih volitvah v Evropski parlament dramatično napredovale. Skrajno desne stranke so zmagale tudi na različnih državnih in regionalnih volitvah na Nizozemskem, v Nemčiji in Avstriji. V teh krogih je vse vplivnejša tudi ideja remigracije. Njeni zastopniki trdijo, da na ozemlje njihove države vdirajo »barbari«, ki nameravajo avtohtono prebivalstvo kolonizirati in »zamenjati«, če uporabimo terminologijo skrajnih desničarjev, ki te besede širijo v svojih manifestih.
Ena od najbolj neposrednih obtožb proti islamu, da ta ni religija miru, se je po 11. septembru še bolj prijela. Kaj sploh pomeni reči, da je neka vera nasilna, ko pa ima islam približno 1,6 milijarde pripadnikov, ki izpovedujejo zelo različne različice v zelo različnih kulturnih kontekstih, od katerih je velika večina miroljubnih? K temu dodajmo še to, da koren besede islam dejansko pomeni »mir«. Bodimo še mi površni, kot so nekateri mediji in politiki in uporabimo bolj »objektiven« odgovor na vprašanje, ali islam spodbuja nasilje bolj, manj ali enako kot druge religije?
Računalniški inženir Tom Anderson je računalniškemu programu prepustil, da je analiziral svete knjige največjih religij. Seveda ta analiza predstavlja le bežen, površen pogled na sama besedila in verske ideje v njih. A kljub temu, bodo tisti, ki niso prebrali ali niso dobro seznanjeni z vsebino vseh treh besedil, morda presenečeni, ko bodo izvedeli, da Koran v resnici ni bolj nasilen kot njegovi judovsko-krščanski ustrezniki.
Analiza je pokazala, da je Stara zaveza bolj nasilna kot Nova zaveza in več kot dvakrat bolj nasilna kot Koran. Ubijanje in uničenje sta nekoliko pogosteje omenjena v Novi zavezi (2,8 odstotkov) kot v Koranu (2,1 odstotka), vendar Stara zaveza očitno vodi – več kot dvakrat več kot Koran – pri omembah uničenja in ubijanja (5,3 odstotkov). Seveda islamska razlagalna tradicija obstaja tudi zato, ker razlike med jasnim in skritim, eliptičnim in neposrednim, absolutnim in kvalificiranim v Koranu niso vedno očitne. A če posameznik kakemu nauku ne sledi pravilno, pri tem pa trdi, da mu sledi, je v zmoti on, ne nauk.
Glavna vloga islama danes, predvsem na Zahodu je, da prikriva pravo skrb pred radikalizmom vseh religij. Obstajajo namreč tudi radikalni kristjani in radikalni Judje. Ena resnih nevarnosti za kristjane, ne samo za muslimane, je v Sveti deželi radikalno judovstvo. Ti ne napadajo samo Palestincev, zabeleženi so tudi napadi na cerkve, pokopališča in duhovščino v Jeruzalemu. Kristjani na Zahodu uporabljajo dvojne standarde, ko gre za Izrael in islamske države. Pripravljeni so kritizirati stanje človekovih pravic v Egiptu ali Savdski Arabiji, pripravljeni so kritizirati preganjanje kristjanov v Iraku ali Siriji, v primeru Izraela pa niso pripravljeni kritizirati njegovih zločinov.
Kdor bere površne medijske zapise ali posluša neuke politike z jasno nazadnjaškimi političnimi cilji, bo hitro sprejel trditev, da je današnji islam največja grožnja svetovnemu miru in civilizaciji, kakršno naj bi poznali na Zahodu. Takšne površne zaključke pa zavrača tako človeška vednost kot »objektivni« računalniški program.
Simon Smole
