Takole lahko beremo na uradnem blogu programa Erasmus+: »Na Erasmusu si lahko kdorkoli želiš biti: od kul hipsterja do piflarja obsedenega s knjigami, to je tvoja priložnost, da najdeš svoj resnični jaz.« Erasmus že od samega začetka programa pred 35 leti gospodarsko unijo nadgrajuje kot ideološki instrument: prosto gibanje delovne sile mora biti pospremljeno z idejami svobode ter kulturne sopripadnosti v ljudskih glavah. T.i. »Erasmus izkušnja« ni akademska, ampak socialna in identitetna, »resnični jaz« pa naj bi porušil nacionalne meje in se ugledal v luči evropske skupne identitete in vrednot. Z novim obdobjem financiranja se obeta naskok novih meja: socialnih, geografskih, razrednih, telesnih, spolnih in mnogih drugih.
Približno leto je minilo od pričetka novega financiranja programa Erasmus+, ki zajema obdobje šestih let med 2021 in 2027. Finančna sredstva EU so se glede na predhodno obdobje podvojila iz 14,6 milijarde evrov na 28 milijard, pri tem pa je cilj programa opraviti trikrat več izmenjav. Kljub svoji velikosti se ta vsota utopi v 1200 milijardah vredni postavki, namenjeni »koheziji, odpornosti in vrednotam,« ki predstavlja več kot pol celotnega proračuna Unije. Večji del teh sredstev spada v okvir Načrta za okrevanje Evrope, ki naj bi po zdravstveni in povezani gospodarski krizi EU ponovno spravil na noge. Prav temu vsebinsko sledi tudi Erasmus+, ki ima tri poudarke: vključevanje, digitalnost in zeleni prehod.
Enake možnosti za vse
Vključevanje posameznic in posameznikov, ki se soočajo s težavami glede dostopnosti in imajo manj priložnosti na raznolikih področjih, je ključni cilj Evropske komisije. V Strategiji vključevanja in raznolikosti je tako zapisano, da je en izmed osrednjih namenov novega programa »ustvarjanje enakih možnosti dostopa do programov za vse,« kar pa je potrebno doseči z »odpravo ovir, s katerimi se lahko srečujejo ciljne skupine.«
Na izvedbeni ravni to strategijo vključevanja podpira več mehanizmov. Prvi je informativen in namenjen širokemu informiranju glede možnosti izmenjav, ki naj bi doseglo vse študente in študentke. Temu sledi razširjena paleta različnih tipov izmenjav, ki služi za dostop tistim, ki si zaradi dela, družine ali drugih razlogov ne morejo privoščiti večmesečne odsotnosti. Navsezadnje pa je tu še finančni mehanizem, ki študentom, ki so pripoznani kot »udeleženci z manj priložnostmi« obstoječo štipendijo na izmenjavi poviša za 250 evrov, medtem ko je njihova matična fakulteta zaradi potencialnih višjih stroškov administracije upravičena do enkratnega dodatka stotih evrov za vsakega.
Odprtost definicije ovir pri vključevanju v program
Ciljne skupine so v strategiji definirane z množico potencialnih virov ovir, ki posameznicam ali posameznikom sicer onemogočajo sodelovanje v programih, najsi gre za ekonomske, socialne, kulturne, geografske ali zdravstvene razloge. Upošteva tudi migrantsko ozadje, invalidnost ali težave z izobraževanjem pa tudi druge razloge, ki lahko povzročijo diskriminacijo temeljnih pravic, kakor jih določa 21. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Iz dokumenta je razvidno, da so njegovi snovalci to načrtno napisali široko in ohlapno, prav z namenom, da bi politiko vključevanja obvarovali pred njo samo. Natančne definicije bi namreč izključile mnogo primerov, ki jih vnaprej ne bi morale predvideti. Aplikacija strategije je v svojih podrobnosti tako prepuščena nacionalnim organizacijam oziroma posameznim univerzam, ki lahko same prepoznajo tiste skupine, ki najbolj potrebujejo podporo. Univerza v Ljubljani naj bi se tako osredotočila predvsem na ekonomske ovire.
Enake možnosti
A s tem pristopom program naleti na nasprotne težave. Odprtost kategorije »udeležencev z manj priložnostmi« povzroči, da so vse podkategorije administrativno izenačene, čeprav se v realnosti močno razlikujejo. Invalidnost, migrantski status, ekonomsko pomanjkanje, učne težave, geografska oddaljenost in spolna usmerjenost v programu načeloma nastopajo na isti ravni. Če je težava že pojmovna, ko so nekatere izmed teh kategorij morda neupravičeno razumljene kot ovire, pa je toliko bolj konkretna, ko pride do vprašanja ugotavljanja, kdo je upravičen do takšnega statusa.
Praktični problemi vključevanja na primeru LGBTQ+
Če so nekatere od teh kategorij povsem objektivno preverljive, na primer invalidnost, pa za mnoge izmed njih ni povsem jasno, kako naj bi jih fakultete ali posameznice uveljavile. Najbolj očiten primer je spolna usmerjenost, katere umestitev v birokratski aparat je problematična na več ravneh. Po eni strani namreč ne obstaja nikakršen objektivni zunanji znak, ki bi lahko služil kot dokaz, temveč je edini kriterij lahko le trditev posameznika, kar seveda lahko vodi do zlorab. Po drugi strani pa je vprašljiva tudi zahteva po obveščanju institucij o lastni spolni usmerjenosti zavoljo koriščenja pravic s tega naslova, saj je odnos do lastne spolnosti in njeno deljenje intimna stvar, ki je v kontekstu LGBTQ+ toliko bolj občutljiva. Vseeno naj bi študent s priznanjem, da sodi v »kategorijo LGBTQ+,« lahko dobil dodatne točke pri izboru za vpis na program Erasmus+.
Glede na nedavni začetek programa – gre šele za prvo generacijo – tudi na fakultetah in univerzah še nimajo povsem izdelanih postopkov. Neujemljivost definicij in nejasnost implementacije zlahka pripelje do sumov o neupravičenem privilegiju nekaterih kategorij študentov na račun drugih, torej o najslabši obliki t.i. pozitivne diskriminacije. A temu je potrebno odgovoriti, da so ti ukrepi pospremljeni s povečanim financiranjem in da so mišljeni kot pozitivni ukrepi, ki k sodelovanju zgolj spodbujajo čim večje število ljudi, ob tem pa sodelovanja nikomur ne onemogočajo.
